Pozdravljene!

Zanima me, kaj bi naredile, če bi izvedele (100%), da bo imel otrok Downov sindrom? Bi ga obdržale ali bi se odločile za splav?

Vem, da je težka odločitev, ampak doma imam dva otročička in bojim se, da bi se življenje zelo spremenilo,..............in da bo bolečina prehuda,.........

Zanima me samo ali bi obdržale ali splavile in prosim nič moraliziranja, ker je že tak prehudo.

Hvala!

Nedvomno bi splavila (glede na to, da bi imela doma že dva otroka), ker bi z rojstvom takšnega otroka obrnila življenje za 100% otroku in celi družini.
Odločitev je pa tvoja!

Želim ti veliko poguma,neglede na to kako se odločiš!:rozica:

Jaz bi splavila, pa ne zaradi sebe, ampak zaradi otroka. Mislim, da bi imel ZELO težko življenje.

Lp, petja

Tada...kakorkoli se bos odlocila,bo odlocitev zate pravilna...vem pa,da bo tezka...

lp,Zara

Jaz bi splavela,ker tako prihraniš sebi in otroku bolečino.Ne glede na to kako se odločiš,ti želim vse dobro.

Lp:rozica:

Enkrat sem razmišljala o tem,kaj bi storila v takem primeru.Pa veš,da nisem prišla do konca?Toliko razlogov za in proti...Težko je že samo pomisliti na to.Najbolje,da se s partnerjem pogovorita in skupaj prideta do odločitve,ki bo potem verjetno lažja.Poslušajta pamet in srce.

To je pa res težka odločitev.
Glede nato da imaš že dva zdrava otroka,bi jaz verjetno splavila.
čeprav je lahko govorit,ko pa prideš pred dejtvo je to malo drugače.
Kakšnega mnenja je pa tvoj mož?Kolko pa si noseča?
Srečno in želim ti pametno odločitev in kot je že ena napisala tako kot se boš sama odločla bo najbolj prav!
Srečno!

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Sama na vem kako bi se odločila.. Noseča še nisem zato ne vem!
Lahko pa ti povem, da sem imela včasih bratca, ki je bil nepokreten in je bilo v družini zelo težko. Mami ni imela časa za naju z drugim bratom. Ves čas je bila 100% le z malim in se je tudi sama odpovedala svojemu življenju. Sicer nje to ni motilo in tudi mene ne. Jaz sem jo ves čas spoštovala, da je bila tako močna.. Sedaj ga ni več z nami in moji mami je priznala, da ji je bilo ves čas hudo , ker meni in drugemu bratu ni stala ob strani skozi odraščanje in puberteto. A hvala bogu sva se sama nekako spravila na noge in nama je uspelo. Iz lastnih izkušenj ti lahko povem, da meni ni nič manjkalo (materina ljubezen in naklonjenost). V sebi sem ves čas čutila, da me ima rada in vedela sem da mlajšji bratec njo potrebuje veliko bolj kot jo potrebujem jaz.
Vendar kot sem že omenila, on je bil nepokreten in ne vem kako je z Downovim sindromom. S tem nimam izkušenj. V našem primeru je bilo veliko huje (šlo je za prometno nesrečo) in nam je bilo, čeprau mi gre težko z jezika, lažje pri srcu, ko nas je zapustil. Zavedali smo se, da je konec trpljenja zanj. Takega življenja kot ga je imel on, ga absolutno ne privoščim nikomur. Ampak kot sem rekla, ne vem kako je, ko gre za Downov sindrom!!! Če bi to doletelo mene, bi sigurno hotela spoznat kakšno družino s takim primerom, da se 100% prepričam kako taka družina živi.

V tem primeru bi se zagotovo odlocila za splav...pa ne zato,ker taksnega otroka ne bi mogla imet rada..nikakor...pac pa zato,ker je na tem krutem svetu ze zdrav clovek pod velikim pritiskom...poleg tega pa ne bi rada otroka pustila v tovrstni intituciji med sebi enakimi...ce bi ga imela doma,bi bil zelo nesrecen..


moje mnenje...

ja teja, se popolnoma strinjam,sam pol se mi poraja vprasanje...
A smo res tako dalec prisli,da imajo pravico zivet samo se popolni otroci?? A ni to grozno...:(

Odločiti se moram do jutri in vedno slabše se počutim,..........
Otrok je bil načrtovan in zaželen, vsi smo se ga veselili,............potem pa slab rezultat ns, nadaljnje preiskave,...........in končna diagnoza, da ima kromosomsko napako,............,šok za vse nas.

Mož je zelo žalosten, (je tip človeka, ki težko izraža čustva in se zapre vase),.........., sam noče povedat kaj naj,...........Ko se pogovarjava o tem, nikoli ne reče, da je boljše, če splavim ali obdržim,....... Vedno je zmes KAJ PA ČE,......

Ko sva se danes zjutraj pogovarjala, sva se oba bolj nagibala k splavu, ker že imava dva majhna otroka in veva, da bi prizadet otrok zelo spreminil naše življenje,............ potem pa spet, KAJ PA ČE,............

Zdaj res ne vem kaj naj. Danes zvečer se bova morala odločit; vem, da bo težko,...............vendar,......

Strah me je odločitve; kakršnakoli že bo,...

Hvala za vaše odgovore!

Ej ZARA to je cist mem...sej vidmo kaj se z "normalnimi" pocne...svet postaja vse bolj izpoljnen in stremi k eni popolnosti,ki je ni...zalsotno ja ...:(

Mislim, da bi se odločila za splav. Konec koncev zato tudi delamo vse te preglede, ki ugotovijo ali je otrok, plod zdrav, da imaš potem možnost odločati o tem še preden se rodi. In če si šla delat test, ki ti je zdaj to potrdil 100% najbolje sama veš zakaj si hotela to vedeti. Jaz nisem šla tega delat iz firbca, ampak da sem bila prepričana (seveda nič ni 100%) da bom rodila zdravega otroka.
Predvsem pa se pogovori z možem, on ti lahko še največ pomaga pri tej odločitvi.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Lahko je deliti nasvete kako bi naredil, če bi bil v takšni situaciji. Kot večina tudi jaz lahko rečem, da bi se odločila za splav, vendar je ponavadi vedno tako, da ko te kaj takšnega hudega doleti vseeno ne veš kaj naj narediš.

Jaz bi splavila. Tisto, kar je napisala Baguska, me je o tem še bolj prepričalo.

Verjetno bi bila to zame najhujša odločitev v življenju, vendar sem skoraj prepričana, da bi se odločila za splav. Skorj prepričana pa zato, ker je eno govoriti oziroma razmišljati o tem, nekaj drugega pa, ko si pred odločitev dejansko postavljen in veš, da tisti mali srček že utripa.
Vse dobro :rozica:

Oj,
Jaz bi definitivno splavila...moja otroka imata samo drugačno barvo kože in sem marsikaj že slišala in požrla...Slovenci so nestrpni do "drugačnih".

Se moram podpisat pod Lenny. Žal. Nikomur ne privoščim, da bi stal pred tako težko odločitvijo...
Bodita močna, karkoli se bosta odločila!
:rozica::rozica::rozica:

Jaz bi verjetno tudi splavila, pa ne zaradi tega da tega otroka ne bi imel rad, ampak ko bi ga imela bi me skrbelo kaj bo z njim ko me ne bo več?A bi svojima zdravima otrokoma naprtila to skrb?Ker potem je to obveza, ti otroci z Downom so res dobri in prisrčni, ampak sami zase redkokateri skrbi, zato je vedno nekomu v breme.In svoja zdrava otroka s tem obremenit, poleg seveda še vseh skrbi itak al itak (kolikor vem so ti otroci podvrženi tudi določenim srčnim hibam...), pa nega pa šolanje....po moje prevlada odločitev za splav, čeprav zelo težka.:(
Če si v dvomih se pa poskušaj na sekciji za Downov sindrom pozanimat, naslov je:
http://szds.si21.com
Poleg tega je v reviji Mama od Januarja intervju za Downov sindrom...preberi si ga, priporočam.
Pa kakorkoli se odločiš vedi da bo prav, ne glede na izid.
Pogumno,
Sibil

Hey Ladybird!
Kje se pa da dobit tako simpatične čokoladne otroke??:love:..sta kot dva cukrčka...Glede Slovencev in njihovega mnenja je pa itak brezveze razpravljat!!!

Tudi jaz bi splavila. Verjamem, da ti je hudo, toda imaš dva zdrava otročka in kljub tej izkušnji boš lahko imela še otroke. Strinjam se s predhodnicami: današnji svet je krut že za zdravega človeka.

Jaz bi se odločila za splav.