Jaz ti lahko povem samo naslednje:
ljudje z Downovim sindromom niso taki, kot jih vidimo na televiziji in niso poosebljena dobrota in iskrenost.
To so ljudje, ki so lahko kljub svoji diagnozi zelo različni: eni dosežejo precejšnjo mero samostojnosti (vendar nikoli ne morejo popolnoma sami skrbeti zase), drugi imajo lahko tako velike težave, da potrebujejo pomoč že pri najenostavnejših vsakdanjih opravilih.
Že kar nekaj let delam s takimi ljudmi in ti lahko povem, da jih dobro poznam vsaj 8 in tudi njihove starše.
Koliko bo tak otrok v življenju samostojen, je odvisno najprej od stopnje prizadetosti potem pa seveda tudi od tega, koliko se bo okolica z njim ukvarjala in razvijala njegove potenciale - tudi taki otroci jih imajo!!!
Poleg zdravstvenih težav in večjih ali manjših ovir pri učenju pa imajo ti ljudje skupno lastnost : vseh 8, kar jih osebno poznam in z njimi delam že 5 let, da so ravno toliko prizadeti, da se z določenimi stvarmi ne obremenjujejo in so zato lahko neposrednejši. Običajno so tudi precej odprti in ljubeznivi, zato ljudem delujejo SREČNI OTROCI, SREČNI LJUDJE. Njihova sreča je včasih lahko že tortica ali samo pogled dekleta, fanta, ki ga imajo radi.
Glede iskrenosti in dobrote pa bi rekla samo to, da ju ne moremo pripisovati kot stranski učinek downovega sindroma ampak kvečjemu kot osebnostno lastnost, ki so jo starši in okolje otroku podkrepili z vzgojo in dobrim vzgledom.
Ko staršev več ni, lahko tak človek bolj ali manj samostojno in srečno (odvisno od prej v to vloženega truda) zaživi samostojno v stanovanjski skupnosti in ne bremeni vsakdanjega življenja svoje družine (bratov, sester). Skrbnika pa bo potreboval celo svoje življenje.
Odločitev je samo vajina. Vso srečo vama želim :metulj:
cuma

Baguska, se podpišem pod tvoj post.

Iskreno povedano - jaz bi splavila.

O drugih pa žal ne sme odločat nihče drug.

:rozica::rozica::rozica::rozica:

Če ne boš splavila, boš velikokrat zelo žalostna in dostikrat zelo vesela. Precej je odvisno od stopnje prizadetosti.
Če boš splavila, lahko še vedno postaneš t.i. "prijateljica" (enkrat tedensko popoldanska obiskovalka za par ur) ali celo rejnica kateremu drugemu otroku z Downovim sindromom.

Upam in želim ti, da se boš čimprej odločila enkrat za vselej in se nehala spraševati.

Ne vem, koliko ti pomaga še eno mnenje. Jaz ne bi splavila. Pomembno je, da se mož strinja s tabo in te podpira, že tako je preveč hudo. Ampak ti ga nosiš, nihče o njem ne razmišlja tako kot ti... Ti boš morala bolj kot okolica živeti s to odločitvijo, kakršna koli že bo. V mislih sem s tabo...