Ronja, se strinjam s tabo. Tudi jaz bi raje šla daleč stran, če bi mislila samo nase, nisem navezana na hišo, zame je to pač en kamion ceglov, ki ti ne nudi sreče, sreča je v ljudeh, ne v stenah.
Moj sin bi na vsak način rad tu ostal, zato poskušam dosežt kompromis, ampak nimam s kom govorit. Z mojim bivšim se ne da govorit, tako da z njim se ne morem pogovorit. On je užaljen, ker je hotel tako živet, da ima doma družino, da jaz za vse poskrbim kot prej, da on ima še naprej svojo prijateljico. Tako danes živijo skoraj vsi, je rekel. In da jaz nisem normalna, ker nočem tako živet in se zaradi tega ločujem. In se mi hoče pač maščevat, ker ni po njegovo in nisem "normalna". Tako da kakršenkoli pogovor z njim, ne pride v poštev.

Drugače bi se pa tudi jaz raje preselilla in začela znova, če ne bi bilo zaradi sina. On pa je že dovolj pretrpel, da ne bi rada proti njegovi volji nekaj delala, ker je že dovolj star, da zna povedat svoje želje in jaz bi jih rada upoštevala, če se le da. Če pa ne bo šlo, pa ne. Za vsako ceno ne.

Še ena ideja: mogoče se probaj pogovorit s taščo: tej bi verjetno ustrezalo, da ostaneta z njenim vnukom v istem kraju, ker bo tako vnučka več videla... Mogoče bi lahko potem ona sina prepričala?
Sicer pa se res pogovori s sinom - nihče se ne seli ravno rad, vendar če veš, da greš na boljše, potem ni tako težko.