nisem brala vse poste... ampak dejanje vzgojiteljice ni nikakor sprejemljivo! če se da, se najprej pogovori z njo... na prijazen način, da se morda tebi to ne zdi dobro, ker na nasilje ne odgovarjamo z nasiljem, ker stvari rešujemo po mirni poti (pa saj ni stara 5 let, da tega ne bi vedela, razumela, morala poznati, saj je vzgojitlejica)...  in če ne bo šlo, da ne bo razumela ali te celo pregovarjala, da je to v njegovo korist, stopi do ravnateljice in naj ona vodi pogovor nadalje z njo in nato poroča tebi, kaj sta se zmenili glede tega.

Vem, da nisi mislila mene, zato sem napisala, da se ne strinjam POVSEM . V veliki večini se, čisto povsem pa ne. Sem popolna mama . Hecam se, saj veš.

Ma ja, to je to, preveč pravic in nobenih dolžnosti. Saj sem že pisala, da me je minila vse želja po učiteljskem poklicu, ko sem videla, koliko dela dejansko starši opravijo namesto otrok. Ker so kao preveč utrujeni in se od njih preveč zahteva. Ja božčki revčki, no.

To kar je naredila, je vsekakor narobe, a če bi jo ugriznil, pa bi ga nazaj? Tako se ne ravna z otroci, niti starši, niti vzgojitelji. Kako pa otroku dopovedati, da ni prav, če pa vzgojiteljica tudi to počne, torej ga uči, naj z istim vrača.
Sploh pa pri otroku, kot sama praviš da je: Moj mali je izredni temperamentek in zelo nagle jeze. Pravijo, da ma močne impulze , je metoda čisto zgrešena.
Upam, da jim ni stalna praksa, da tako otroke učijo discipline.

Če bi se meni to zgodilo, bi se vsekakor pogovorila z vzgojiteljico, če bi mi priznala, da je naredila v efektu in da je storila napako ter da se v bodoče to ne bo ponovilo, bi ostalo pri pogovoru z njo. Če pa bi trdila, da je reagirala pravilno, bi stopila do ravnateljice.

No, sem mislila napisat, a se je ona njemu tudi, pa sem videla, da se je. Sem šele sedaj prebrala celo zgodbo in mislim, da si zelo dobro zadevo izpeljala in jo zaključila.

Seveda. Pri vseh starsih, ki pravijo, da "ena vzgojna po riti" ni nic.

Ok, poznam odgovor na moje zgornje vprašanje: dovoljeno je, da udari kogarkoli, če ga bo s tem rešil pred neko življenje ogrožujočo situacijo. Če bom v avionu tulila, namesto da bi si dala gor kisik, če bi bilo to nujno potrebno v kritični situaciji, me komot treščiš, da me strezniš, da si dam masko, lahko me tudi prisiliš na silo, da ukrepam kot je treba. Četudi si morda otrok.

< Sporočilo je popravil Gina -- 7.3.2008 23:49:37 >

Samo pozabljaš, da večina staršev, ki pravi, da ena po riti ni nič takega, to izvaja vsakodnevno. In če moraš vsakodnevno izvajat eno in isto kazen, potem nekaj ne štima (glej primer, ki sem ga opisala prej). Očitno starši niso sposobni, ne znajo ali ne zmorejo najti drugega načina za reševanje problemov, s tem da se dejansko problem s tem ne reši, ker se ga z otrokom ne analizira, ker ne dobi povratne informacije, kaj se od njega pravzaprav pričakuje. Dobi samo informacijo, da je slab, da so starši fizično močnejši, a ravnotako zmedeni, kot on, ker tudi starši nimajo ustvarjene slike o vzrokih in posledicah. To niso dejanja v afektu ampak gre za čisto razumska dejanja izvajanja nadmoči, uveljavljanje več in manjvrednostnega sistema.

Kar se tiče teh ekstremnih situacij, kot si opisala zgoraj, ali pa če ti otrok steče na cesto, afekt v trenutku panike, strahu za samo življenje, pa se s tabo strinjam (evo, pa sem zagovornik mirnega reševanja konfliktov). Vendar je v temu primeru posledica zaradi ene po riti povsem nekaj drugega kot posledica zaradi prometne nesreče (lahko tudi mene klofutneš ). Nekaj povsem drugega pa je, če starš vsakodnevno večkrat otroka po rokici ali po riti, ker je polil kakav.

Saj kolikor razumem, ti isto razmišljaš, samo da si opisala le en del te zgodbe? Pa daj no res še kakšen komentar napisat na vzgojo, se mi zdi fajn brat in upoštevat izkušnje . 

Ja, v bistvu lahko najbrž marsikdo tako prebere, ankica. Ampak jaz se ne strinjam z "vsakodnevno eno po riti" ali po roki, ker to kaže le na nemoč staršev, organizirati reči tako, da bi šlo na drug način vse tako, kot bi bilo ok za otroka. V primeru, ko pa otroka kaznuješ zato, ker je polil po nesreči, pa je to res butasto, saj je to storil po nesreči, ni bilo nalašč. Za moje pojme je to oblika reševanja reči samo takrat, ko gre za varnost otroka, če vse ostalo prej ni delovalo.
Meni se zdi, da se vse situacije dajo rešit, kadar gre za to, da otrok hoče razumeti in hoče sodelovati. IN seveda je daleč najbolj primerno delati v tem stilu - razlage, ali pa vzroka posledice (če polije, mora pobrisat, če se igra za mizo, gredo igrače proč, ...) Problematične so izključno situacije, kjer otrok dobro razume, da je nekaj zanič, nevarno ali zelo nevarno, samo ga to nič ne briga, mora delat po svoje, ker mu tako paše. V take situacije ne pade vsak otrok. Nekaj procentov otrok pa je zelo pametnih, pa še ego. Saj to sem že dostikrat napisala in naredijo nekaj preko tebe in preko varnosti. Npr. povedal si mu stokrat, da ne sme teči na cesto, pa si mu razložil, pa si ga odnesel nazaj, pa mu spet razložil, pa ga prosil, pa odločno rekel, pa se ti še kar in še kar smeji in vsakič, ko prideta na pločnik, ga cesta mika, trga se ti iz rok, vsake četrtič se ti res iztrga iz roke in skoči na cesto..... se pravi otrok te je dobro razumel, pa vendar se ne strinja s tabo, da je cesta nevarna. En dan skoči direkt pod avto....gume cvilijo....v grozi skočiš za njim, ga zagrabiš, potegneš nazaj.....in mu spet poveš svoje, ..... čez tri dni se zgodba ponovi.... nisi ga mogla pustit doma, moraš nekam, ne moreš z avtom, morata peš....skoči,.. gume cvilijo, groza in strah v tvojih očeh....A mu boš dala eno čez rit al ne? Če bi ti prakticirala vsak dan eno čez rit, itak tudi ne bi nič pomagalo. Če pa to narediš v skrajnih situacijah, potem pa se mi zdi to edina preostala možnost sploh. V tem primeru mu moraš pokazati premoč, da si močnejši. V resnici mu vedno kažeš, da si močnejši, samo da mu ne kažeš skoraj nikdar s fizično silo, ampak vedno pa z neko obliko. Če mu vzameš kakav, ker je polival, mu pokažeš premoč, če mu rečeš, da mora pobrisat za sabo, se ti bo zgodilo, da pol otrok ne bo hotelo tega narediti (ker se pač ne strinjajo s tabo, da bi pobrisali, se jim ne ljubi, ali pa se te ne bojijo, ko rečeš - le redki v resnici naredijo zato, ker je tako prav, da narediš, iz notranjega nagiba - če resno pomisliš tudi odrasli pobrišemo za sabo samo zato, ker nam je zoprno gledat svinjarijo na tleh, zaradi nadmoči razlitega na tleh, ali mizi, ki nas tako živcira), šele ko boš vstal in ga za roko peljal do brisače, bodo to storili, torej se te v vsakem primeru bojijo, oz posledic, kažeš, da si močnejši, če rečeš otroku, da ne sme gledat tv-ja in ga ugasneš, si ga ne upa nazaj prižgat, ker ve, da si močnejši ali da imaš nadvlado nad njim, ve da je od tebe odvisen, zato je ne gre prižgat...nekateri pa jo vendarle gredo in iščejo, kje bodo močnejši, kje te bodo našli na levi nogi... takrat moraš pokazati svojo večjo moč, a ne, da te sploh uboga. Kako to narediš, je odvisno od posameznika. Lahko uvedeš posledice, lahko ga odpelješ v sobo, lahko se zadereš, lahko kaj vem kaj, v vsakem primeru uveljavljaš pravico močnejšega, če želiš, da se otrok vede po tvoje. In nikdar skoraj se otrok in starš v vsem ne strinjata, redki so tisti otroci, ki bi nekaj delali iz notranjega nagiba. Te reči o notranjih nagibih se mi zdijo v knjigah -pri malih otrocih za lase privlečene. uboga, ker te ima rad, ker ti želi ustreči - ker se boji, da bodo sicer tvoje usluge izginile, da ne bo tako zelo ljubljen ali ker se te boji. V vsakem primeru so vzroki za uboganje nič kaj romantični. Daj dam. Tako kot je partnerski odnos daj dam, je na žalost tudi starševsko otroški odnos daj dam. Ti se vedeš tako kot pričakujem, jaz ti dam vse sorte.... Če se ne vedeš, če ukineš dolžnosti, ti ukinem pravice. Res je, da otrok določene reči, če mu jih velikokrat poveš zakaj tako ravnati, ponotranji. Dolgoročno se mu zdijo pravilne, ker ugotovi zakaj se tako vedemo, ap se začne z nami strinjati, ap sodelovati. To je tisto, kar želimo dolgoročno doseči in zato je seveda daleč najbolj pametno veliko z otrokom se pogovarjat na vse teme. Zato da razume. Samo saj pravim, problem je, če čisto dobro razume, pa se ne strinja z nami in noče narediti.... samo tam je res problem.
Ostali smo pri nasilju. Vsi smo nasilni, na nek način. Samo kakšen od načinov se nam zdi sprejemljiv, drugi pa ne. Vsi uveljavljamo nadmoč. V vsakem primeru, smao da en otrok rabi pikico tega, drugi pa ogromno, za to da enako reagirata nazaj, npr. pobrišeta mizo, ki sta jo polila. Se pa strinjam, da to lahko storimo tako, da se otrok ne počuti slabega. Moramo tako storiti. Otrok se ne bi smel počutiti slabega. Nikdar ga ne bi smeli zasmehovati, poniževati, ignorirati, pretepati.... na ta način dokazovati svojo premoč. Ker te reči imajo na otroku dolgoročne psihične posledice. Tega pa ne smemo dopustiti. Tako da sama menim, da se je vedno pri vseh rečeh za vprašat, ali otroku povzročajo dolgotrajne psihične posledice, ali ne. In v skladu s tem delat. Če jih povzročajo, jih ne smemo uporabljat. Je pa res, da če bomo otroka morda 1x ignorirali, 1x čez rit, 1x ne vem kaj... najbrž od tega ne bo imel posledic. Vsaka reč, ki pa je zanič za psiho, pa jo prakticiramo konstantno, pa lahko dolgoročno pomeni eno veliko posledico.
Kratkoročne strese povzroča praktično vsaka zahteva, ki jo pred otroka postavimo, saj je vendar logično, da če mora vstati, pa iti po krpo, pa pobrisati, namesto da bi naprej gledal tv, to ni nekaj luštnega. Na take strese pa je prav, da se privadi in jih zna premagovat v življenju.

Uf, roman

Se podpišem.

S tem se strinjam. To sem mislila tudi s tistim zadnjič, da bo že starš dal eno po riti, če bo treba. To so situacije, ki so življensko nevarne. Vsakič se spomnem na enega fantka, ki je pred semaforjem z rdečo lučjo strgal mamici roko in stekel čez cesto. Brrr! Sama sreča, da ni kakšen avto prinorel! Še jaz sem se vsa tresla, kaj šele ona, ki ga je ko ga je ulovila, pošteno stresla in dala eno čez rit. Take situacije so grozne.
Ne strinjam se pa z eno čez rit za "brezveze". Za stvari, ki se jih da pogovoriti in razrešiti na druge načine.

draga Gina - predvsem tebi... fajn te je brat , fajn je vidt učitelje, ki se trudijo tudi na RR (jest se samo v realnosti, za tukaj zmanjka časa) in včasih si ob toliko fajn razmišljanih tukaj zaželim, da bi se jih dalo stisniti v en bonbon in le-te delit staršem - tistim permisivnim z indigo in 'drugačnimi' otroci... kakšne grozote počnejo svojim otrokom s permisivnostjo (čeprav trdijo da to ni to, seveda) zares vidimo samo učitelji

Čupka - ti si pa vseen super starš in definitivno na pravi poti. srečno naprej

_____________________________

Svet je lep!!

Še ena tovarišička tukaj...  Najprej glede igrač? Ne vidim problema, če mu je prijateljček posodil svojo igračko za spat, zakaj je vzgojiteljica ne bi dovolila? Jaz dovolim kakršnokoli igračko otroku, če bo zaradi tega lepše spal in se boljše počutil. Zakaj bi težila, ko pa lahko, ko otrok zaspi, to igračko vzamem (če je trda in neprimerna za cartkanje) in mu jo vrnem, ko se zbudi?

Glede ravnanja vzgojiteljice, se mi pa nikakor ne zdi prav. In, da je to storila v efektu, ne sme bit izgovor. Če nima tolk samokontrole in živcev, pa očitno ni človek za delo z otroci. Na kraj pameti mi ne pride, da bi kaj takega naredila kateremukoli izmed otrok. Če se otrok usede drugemu na glavo, kaj se bom potem jaz njemu, da mu pokažem, da to boli? Zame je to nedopustno. Sploh pa tri in pol leten otrok že tud kaj razume in sem prepričana, da če se je to zgodilo prvič in če se mu lepo razloži, da bo tudi tako razumel, da je ravnal napačno.

Jaz bi se pogovorila z vzgojiteljico, samo v vednost, da se to ne bi več ponovilo z njene strani. Meni ne bi bilo prav, če bi se to zgodilo mojemu otroku. Vedno se najde način, da se otroku lepo dopove, neglede na starost.

Moja malenkost  in moje mnenje.

Pozdravček

_____________________________

Najino srce grejeta dve srečici... prvi je ime Nik, drugi pa Neja.

Kaj pa to pomeni?

------------------------
Preveč popustljiva vzgoja, brez meja in okvirjev oz. brez jasnih meja in okvirjev. Nasprotna varianta je avtoritarna vzgoja, pravilna pa avtoritativna.
Tako nekako na hitrco .

_____________________________

ROŽICA

Ravnanje vzgojiteljice je po moje zgrešeno in totalno laično ! Pri tem mislim na praskanje, kar se pa tiče trde igrače pri spanju, se pa z njo strinjam. Če želi in mu starši dovolijo, naj spi z njo doma, v vrtcu ne.
Kar pa se , seveda, da povedat drugače kot s praskanjem otroka     .
Ta situacija je lahko koristna izkušnja med otroci samimi, ne pa pri strokovno usposobljenih odraslih osebah.
Jasno, da bi se pogovorila najprej z vzgojiteljico. Če bi naletela na odpor in neodobravanje, potem pa še z ravnateljico.
In otroka ne bi v nobenem primeru prepisovala (če bi bila seveda nasplošno zadovoljna z vrtcem, kakor ti), saj bi mu s tem dala nek vzorec, ki ne bi bil najbolj vzgojen (v smislu,če ne bo tako kot jaz hočem, bom drugje poskusil), ampak bi mu pokazala, da se da s pogovorom (v normalnem tonu) dosti doseči. Zato bi se z vzgojiteljico najprej sama pomenila, potem pa še za vzgled otroku, še v njegovi prisotnosti.

Joj tok me je razjezilo ko sem prebrala , da sploh nisem prebrala do konca.
Ok, če imajo v skupini pravilo, pač pravilo mora veljati za vse in vedno in se ga mora držati tudi tvoj sine, vendar bi se lahko vzg. lepo z njim pogovorila. To da jo je opraskal ni prav, ampak saj je še otrok in ima komaj 3 leta. In da ga je nazaj. Haloooo!!

Jaz bi šla do ravnateljice, 100%. kako si je drznila to storiti. otroku bi morala povedati, da to boli, postaviti bi ga morala v njen položaj ( empatija ), da bi otrok skušal razumeti da jo boli. če je enkrat to naredila bo še in ne samo tvojemu otroku, ampka tudi kateremu drugemu!! Ukrepaj in naj ti ne bo nerodno!!
še bolje bo pa to, da najprej govoriš z vzg. in ji poveš kaj misliš in ji tudi poveš, da je ravnanje nesprejemlivo in da boš šla do ravnatelja. zagovarjaj svojega otroka in dejstvo, da ga učite ravnati prav, kar zanjo ne moreš reči.  jaz nebi odnehala. sem vzgojiteljica,ne delam še, ampka sem na praksi svašta videla in nekatere zelo zelo grdo ravnajo z otroki, skrajno neprofesionalno in hudobno. Imajo ljubljenčke in črne ovce. res ne vem za kaj se nekatere odločajo za ta poklic. razumem da svojega mulca udariš,ampka na delovnem mestu te lahko še nevem kako zaživcira si tega pod nobenim pogojem ne smeš dovoliti.
jej, sem jezna!!

Joj, Mateja, ne se tako jezit no . Ja, moj mali je bil črna ovca pri tej isti vzgojiteljici....in to kar nekaj časa. Je prišlo že celo tako daleč, da me je ravnateljic vprašala, če še želim, da ona dela v vrtcu. In to na osnovi pogovorov, ki sto jih imele ravnateljica, vzgojiteljica, psihologinja.
Tako da sem že pred 1 lettom razmišljala o tem, da bi otroka vzela iz vrtca. Pa smo stopili skupaj, psihica je hodila redno v skupino in dajala navodila in naloge vzgojiteljici in pomočnici. Tudi z nami so bili v redni navezi. In vse se je obrnilo zelo dobro, v splošno zadovoljstvo vseh...tudi mali se v vrtcu neskončno dobro počuti in niti enkrat se ni zgodilo, da ne bi želel it.
Zato sem bila toliko bolj razočarana nad nedavnim dogodkom.
Še vedno pa nekako verjamem, da smo na dobri poti in na splošno se vzgojiteljica res zelo trudi. Se uči. Na žalost na mojem otroku, ampak takih "živahnežev" ni po 5 v vsaki skupini tako da....
Malo še vseeno razmišljam, če bi vse skupaj omenila psihologinji, da mogoče še ona govori z njo. Bom videla...

A ja, glede pravila pa, kot sem že napisala, se absolutno strinjam s tem, da mu ni pustila spati z igračko. To bi mu povedala tudi jaz, če bi bila zraven. Samo pri nama ne bi prišlo do praskanaj. Rekel pa bi mi: "pol te pa ne maram mami" pa bi mu jaz rekla, ah daj no...veš da to ni res....in potem bi me objel in rekel, sej te imam rad, mamica, močno rad. In bi mirno zaspal brez igračke. Po takem vzorcu gre pri nama večkrat

----------------------------
Čestitam za tvoj optimizem in širok duh !!!

_____________________________

ROŽICA

groza, ta vzgojiteljica ne bi bila več vzgojiteljica,če bi se nam to pripetilo, zagotovo, otrok je otrok, ni odrasla oseba ki bi vedel zakone in pravilnike, to sploh ne morem verjet, da se to dogaja, mi bi zagotovo tožili, brez dileme, ker ne bi dopustila, da se še kateremu otroku to dogodi.

Zakaj ga pa enostavno niso dali v drugo skupino?

Vzgojiteljica ni ravnala pravilno, pogovorila bi se z njo in ravnateljico. Ker otrok bo nosil pa posledice.

Ker je v vrtcu samo ena skupina, ki vključuje otroke njegove starosti.

zdej sem prebrala skoraj celo temo in se strinjam s Gino (kaj pa drugega  ). in čestitam Čupki za tako ravnanje  klobuk dol!

pač pa po odgovorih vidim, da bi večina naredila drugače (beri posredovanje pro ravnatelju), se pravi cel cirkus iz tega. ne vem pa, ali je to le prva reakcija, ali pa je to premišljena reakcija.
sama bi posredovala pri ravnateljici samo in izključno v primeru, da bi vzgojiteljica popraskala mojega otroka. pika. brez dodatnega konteksta. ker pa je nemogoče, da do tega dejansko pride, je treba vedno pogledat okoliščine in situacijo, s čimer se pa stvari takoj relativizirajo. se mi zdi, da so včasih okoliščine pomembnejše od samega dejanja, da preveč gledamo na rezultat kot nekaj absolutnega. ne podpiram dejanj, ki so storjena v afektu, čeprav praviloma zaležejo prav zaradi skrajnosti. ampak včasih so najboljša (in v nekaterih primerih celo edina) rešitev. če kazen za nepravilno dejanje na dolgi rok ne prinese željenega rezultata, se mi zdi sprejemljivo, da se poseže tudi po kakšni obliki nasilja (dretje, udarec po riti) - VENDAR- pa kot pravi Gina, samo v primeru, da gre res za izredno (življenjsko) pomembne situacije in da se nasilna oblika (afektivna) ne uporablja (pre)pogosto.


Kolikor imam v spominu iz faksa, bi se naj otrok do drugega leta starosti naučil pravila: če tebe boli (moj udarec), bo tudi mene (tvoj udarec), se pravi, da bi naj otrok do drugega leta starosti osvojil temelje "fizične" empatije


_____________________________

na roditeljskem sestanku: "kaj ste pripravljeni narediti za svoje otroke?"
starši: "vse!"
predavatelj: "in kaj bodo potem oni počeli?"