Opažam, da se nobena "samohranilka" ni javila. Kaj res to naredi občutek krivde?
Prijateljica od moje sodelavke je bila zadnjič pri nas v službi. Same babe in smo načele to temo. jaz sem jo. Ker vem, da ima tri otroke, četrtega na poti in je samohranilka. Samohranilka istega darovalca semen.
In je obrazložila zakaj je ona pred pravico samohranilka. Njen partner zasluži tako malo, da ne bi preživeli. Ampak, kaj je za njo preživetje? Nov avto na kredit, nov LCD ekran (ki si ga še midva ne privoščiva, ker ne prenesem plačevanja na obroke...grrrrrrrrr) za TV, orbitrek (ker je pač moderno), dva nova vozička za ta malega, ker je eden zimski
, vsak mesec po nove cotke za vso familjo...Ja, prosim lepo, pa iz koga se ljudje delajo norca?In vse to na obroke. kako naj potem človek preživi?In povrhu vsega je babnca že na zavodu, ker se ji ne da delat. Zelo, zelo me jezijo te stvari. Da so nekateri enostavno preleni, da bi dvignili svojo rit in šli na razgovor, dva. Takšni so potem zgled svojim otrokom...In ti delajo popolnoma iste stvari.
Ob prebiranju teh postov sem dobila neko novo energijo, zagon, kaj jaz vem, kako naj opišem. Ponosna sem, da tega ne bom nardila, ja, maruškaŠ, točno tako kot si sama rekla. Če sem poštena zaradi tega? jaz bi prej rekla, da iskrena sama do sebe in ljudi, ki to potrebujejo zaradi drugih dejavnikov, ne laži. In zaradi tega je vredno. Da bom lahko hodila z dvignjeno glavo, da se bomo mi trije lahko skupaj brez strahu sprehajali in se imeli lepo. Tega pač ne nadomesti 200 ervov...no, mastercard mogoče