Ja, samo meni pa tole ne gre skupaj s tem :

Drugi odstavek 15. člena Pravilnika nadalje določa, da pooblaščeni zdravnik o rezultatu pregleda takoj obvesti delavca, njegovega izbranega osebnega zdravnika in delodajalca, če je pri pregledu ugotovljena takšna okvara zdravja delavca, ki ogroža njegovo življenje oziroma njegovo delovno zmožnost. Drugi odstavek 15. člena Pravilnika nadalje določa, da pooblaščeni zdravnik o rezultatu pregleda takoj obvesti delavca, njegovega izbranega osebnega zdravnika in delodajalca, če je pri pregledu ugotovljena takšna okvara zdravja delavca, ki ogroža njegovo življenje oziroma njegovo delovno zmožnost. Pooblaščeni zdravnik na podlagi rezultatov pregledov predlaga ukrepe za izboljšanje razmer na delovnih mestih in v delovnih okoljih oziroma ukrepe za odpravo vzrokov, ki ogrožajo oziroma utegnejo ogrožati zdravje delavcev.


Med okvare zdravja, ki lahko vplivajo ne delovno zmožnost pa na koncu koncev lahko štejemo tud slabokrvnost, da ne govorimo o visokem tlaku, holesterolu....
Tako, da se dejansko vsaka večja odstopanja od normale morajo posredovati, ker vplivajo na delovno zmožnost.
Namen celega pregleda je pa v tem :

. Pooblaščeni zdravnik na podlagi rezultatov pregledov predlaga ukrepe za izboljšanje razmer na delovnih mestih in v delovnih okoljih oziroma ukrepe za odpravo vzrokov, ki ogrožajo oziroma utegnejo ogrožati zdravje delavcev.

In samo to je pomembno!

Tale del, ne?

Saj je ok. Da ga obvesti, lahko pomeni samo to, da navede, da je zdravje okvarjeno ali ne, nikjer niso izpostavljeni vzroki. In to se sklada s povzetkom.

Recimo : nekje rabijo šoferja in na zdravniškem pregledu ugotovijo, da potrebuje eno rahlo dioptrijo.
V spričevalo torej ne morejo napisat niti sposoben niti nesposoben, ampak morajo opisat kakšni so rezultati okulističnega pregleda, da bo moral obiskati še okulista, dobiti ustrezana očala /leče in nato bo sposoben za delo.
Al razmišljam narobe?
Vedno se ne da odgovorit z da ali ne, oz. se označi sposobnost pod določenim pogojem.

Kolikor jaz razumem tisti 15. člen, se mi zdi, da naj bi zdravnik delodajalca obvestil o specifičnih težavah delavca samo v primeru, če je delavčevo zdr. stanje posledica delovnega okolja oz. narave dela, in sicer z namenom, da delodajalec delavcu omogoči bolj zdrave pogoje.

Hmmm, ce se nisem zaposlena, to najprej povejo meni. V mojem interesu je, da delodajalcu povem, da nezmozen za delo pomeni samo rahlo dioptrijo, ce si zelim to delo opravljati. Mogoce ga pa ne zelim, mogoce me tudi rahla dioptrija moti in se za to delo ne bom odlocila? Potem mu ne povem in zakaj bi mu zdravnik?

Mal sva zabluzili....

Po moje tudi.

Recimo predlaga (hipoteticno ), da bi tile tovornjaki imeli mehkejse postelje, da ne bo prihajalo do okvare hrbtenice.
Ne rabi pa pri tem razlagat, koliko vretenc boli mene konkretno zaradi trdih postelj...

Res sma sfilozofirali ja . Je kak krajec, luna, mlaj? Nekaj že mora bit, da jaz študiram člene zakonov o medicini dela  .
Ja tak btw, zarad dioptrije ti ne bi označili nesposobna, ampak sposobna z pogojem, da skorigiraš vid s pripomočkom.

Ok, pravilniki gor ali dol , jaz ne vem v kakšnih službah vi delate oz. kakšni so vaši odnosi s sodelavci (očitno bolj hladni-uradni), ampak jaz si ne morem predstavljat, da bi se tako na debelo zlagala ljudem, s katerimi preživim več časa kot pa s svojo familijo, dan na dan veliko let. Pa saj te menda kdo kaj povpraša, že med bolniško, še bolj pa ko prideš nazaj, a ne? Mislim čist tako dobronamerno.  Potem moraš pa napletat in napletat in se še bolj zapletat v laži.
No, sicer je pa to stvar posameznika, kakor kdo čuti. Jaz bi povedala.
Že večkrat se mi je zgodilo (tudi pri kakšni drugi stvari), da če si z ljudem odkrit, se kar naenkrat najde en kup ljudi, ki so imeli podoben problem ali pa poznajo koga s tem problemom in se rade volje o tem pogovarajo, ti pomagajo, svetujejo.

Še enkrat, je pa to res osebna odločitev. In dejstvo je, da je pri nas depresija še vedno tabu oz. neka 'čudna' bolezen. Mogoče ravno zato, ker se o tem ne govori in se skriva.
Pri meni sta dve sodelavki manjkali po par mesecev zaradi tega, pa smo vsi vedeli, pa sta prišli nazaj, smo lepo predebatirali, jima stali ob strani, se mi zdi, da sta veliko lažje prenesli vse skupaj, kot pa če bi se morali 8 ur na dan pretvarjat in po možnosti še zapletat v laži.

Ja, tako bi bilo lazje...samo niso vsi dobronamerni...zgleda.

To je pa lepo prebrat :).

Taška30, če bi jaz imela tak problem, bi moje sodelavke vedele med prvimi. Ker so mi (skoraj vse), res kot družina.

Samo na žalost, pa marsikje nimajo takih odnosov. Si ne znam predstavljat, ampak take zgodbe o opravljivcih, obrekljivcih, hinavščinah....sem pa že slišala. Pol je pa zarad ljubega zdravja boljše, da molčiš, kot pa poslušaš kakšne pikre.

Evo, če mene vprašate, ji (glede na pretekle dogodke) nihče ne bo verjel, da je imela pljučnico, razen če ni res rojena lažnivka, ampka bodo vsi za hrbtom govorili, da je 'ziher spet imela to depresijo'. Meni se zdi to še slabše.
Depresijo je treba detabuizirat (upam, da sem prav napisala ).

Drugače pa, ja Mamči, se strinjam, tudi jaz imam čudovite sodelavce, se pa zavedam, da ni povsod tako in zelo se mi smilijo ljudje, ki delajo v psihično ubijajočem kolektivu.

Delodajalec nima vpogleda v kartoteka, v bistvu tudi delavec ne, saj jo medicincu dela pošlje osebni zdravnik ali pa jo da v zaprti kuverti. prav tako delodajalec načeloma ni seznanjen z razlogom, ampak samo piše sposoben, ni sposoben ter omejitve kot npr. ne sme dvigati bremen težjih od ... ali obvezna uporaba očal. ...

Jaz bi tudi kaj takega rekla. Sicer pa, kaj pa koga briga, kakšne zdravstvene težave kdo ima.

Moja sodelavka je bila tudi skoraj dva meseca na bolniški, še  sedaj noben ne ve, zakaj. Razen vodje oddelka, ki jo je, zame nasramno, klicala domov ker so se začele širit govorice, da kao bluzi in ne vem kaj. Potem je pa sodelavka totalno znorela in so se ji opravičevali.

No, vseeno je pa povedala samo vodji,  ostali o tem ne vemo nič in tudi, zakaj pa bi. Za nekatere je pač to boleže, za druge ne. Eni vse ščvekajo, drugi ne.

Saj mi imamo res tudi dobre odnose, vsaj čudim oz. vidim tako. Samo ta sodelavka je pač bolj tihe in zaprte narave in noče govorit še npr. o tem, kje si hišo zida....tako  da potem je razumljivo, da tudi o takih stvareh ne govori.

Je pa res ja, da se potem marsikaj šušlja, samo moram reči, da meni ni nikoli nič slabega prišlo na ušesa.

Razen za eno, ko so skoraj dobesedno vohunili za njo...punca je bila tudi malo v depresiji,  pa celo naj bi hodila na neke terapije zaradi alkohola. Pa pol tako zgražanje....dandanes se lahko marsikomu zgodi podobno, nikoli se ne ve.

Jaz ga nisem imela ne na začeteku, ne vmes, ne zdaj. Tako da, o mojem zdravstvenem stanju se jim ne sanja .

Jaz depresije sicer nisem imela, sem pa trpela za paničnimi napadi in me tudi zelo dolgo ni bilo v službo. V tisti službi so bili odnosi vse prej kot dobri kar mi je seveda še povečevalo panične napade, pa sem se lagala in zmišljevala svašta od zastrupitve do ni da ni. Ko sem pa prišla nazaj sem šefici enostavno povedala kaj je z mano, pa sem v glavi imela že poln seznam laži ampak je iz mene zletela resnica.
Je pokazala razumevanje, ker je imela sama tudi enkrat podobne težave in je ostalo med nama. Je bilo veliko lažje verjemi. Za ostale mi je bilo vseeno, ker pač z njimi nisem hotela deliti osebnih stvari ampak da odgovorna oseba v službi ve kaj je s tabo, potem lahko veliko lažje delaš.

Na zdravstvenem pregledu sem pa seveda povedala kaj se dogaja z mano, pa ni zdravnik čisto nič povedal delodajalacu o tem.