Ankica, prav avtorica teme je izjavila to o kompromisih.

eh Marogica ... tukaj ne govorimo samo o bedakih ... tukaj govorimo tudi o motoristih, ki niso bili bedaki, pa so kljub temu izgubili življenje na motorjih ... pa o tistih, ki niso bedaki in pametno vozijo, pa o tistih, ki imajo motor pa se še ne vozijo ...

< Sporočilo je popravil Wahoo RR -- 11.4.2008 8:12:22 >

Ja misek ti lahko tko reces, ker si bla v vlogi motorista in ravnas drugace... Jaz tud ravnam drugace in sem pazljiva na vsakega motorista in kolesarja na cesti!!! Najbolj! Skoz samo to gledam kje bom kaksnega zagledala, da se mu bom ne veeeliiiiiko izognila... ampak jaz mam spet drugacne izkusnje: brat je bil kolesar, bivsi pa motorist... pa sta oba nastradala ravno zarad takih, kot je loredana omenila.

Je pa res tud to, da ne vemo kje nam je namenjeno umret in na kaksen nacin in ob katerem casu.

Eh taja27...tisti, ki po "magistralnih cestah" polaga ovinke, je zame bedak..oprosti...  In če bi podrobn pogledala, sem citirala ta post o "polaganju" ovinkov in dodala moj komentar o bedakih... Niso pa bili mišljeni kar vsi motoristi nasploh...

Sama sem motoristka vrsto let, kot sem v uvodnem postu napisala, pa sem se očitno družila z drugačnimi motoristi..

< Sporočilo je popravil Marogica -- 3.4.2008 8:43:31 >

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

tudi jaz
življenje je lepše če gledamo nanj s pozitivne strani in ne z negativne

seveda je lepse in super za vsakega, ki je lahko ob vsaki situaciji pozitiven!!

enako. pa sem sem vseeno enkrat skoraj povzročila tragedijo. motorist je pripeljal z veliko hitrostjo, da ga nisem uspela videt, ko sem zavijala na glavno cesto. hvalabogu se je srečno končalo.

pa vedno zapeljem bolj desno, ko vidim da se za mano pelje motorist...me pa stisne ko se spomnim primera, ko se je skupina motoristov peljala iz avstrije in je na avtocesti od šentilja do mb motorist prehiteval avtomobil po desni, voznik  se mu je umaknil tudi v desno ....posledice si lahko mislite.

pol pa vedi kaj naj narediš.

da ne govorim kako vozijo po našem naselju ...nič jih ne izuči, nobene svečke ob cesti, nič......kaj dela občutek nesmrtnosti

Ma ja, se mi boste spet ob posamezne besede spotikali .  Prevedite si "v večini situacij" ali kar vam je ljubše, no. Saj je jasen point napisanega, a ni?

Marogica ... tudi meni je včasih bencin dišal ... zdej mi ne več ...

je pa lepo videt človeka na motorju ...

sicer pa ne verjamem, da obstajajo motoristi, ki še niso polagali ovinkov na magistralnih cestah ... lažem, poznam kakšno motoristko ... in veliko takih, ki tega ne delajo več ... leta prinesejo izkušnje in umirijo kri v žilah

Nisem brala vseh odgovorov,ker se je tega kar nabralo!
Ti bom napisala kako je pri nama z možem. Nima izpita za motor,ga pa zelo privlačijo. Zelo rad bi si ga kupil,da bi v poletnih mesecih lahko užival.
Jaz sem mu na to pripomnila,da še isti trenutek,ko bo poskušal vse te svoje besede udejanjit spokam in grem. Sem mu rekla,da se raje zdaj jočem,kot pa takrat,ko mi bodo policaji potrkali na vrata,da se je ponesrečil.
On ve,da bi res to storila. Sicer ne sovražim motoristov ali karkoli takega,ampak je prisoten strah. Sploh,ker se je moj prijatelj(sovrstnik) pri 25 letih ubil z motorjem.
Prejšnji teden mi pa javi moja sestrična stara komaj 16 let,da se je ponesrečila z skuterjem(na srečo brez hujših posledic)
V glavnem nesreč je veliko,veliko preveč,da bi se strinjala s tem,da je med motoristi tudi moj mož!

Ko se odločiš za otroke, se od obeh pričakuje eno odraslo in trezno življenje, brez ekskurzov v vse prevečkrat potrjeno nevarnost motorjev in ogroženost motoristov.

Zame bi bil tak način popolnoma nesprejemljiv, me ne briga kaj je on po duši itd., ko je otrok človek ne more več misliti le nase in na svojo dušo.

Skrbi me to, da se o tako veliki investiciji ni niti posvetoval s tabo, tudi če denar ni ovira, te je le postavil pred izvršeno dejstvo.

Kaj pa čas, ki ga bo namesto s tabo in otrokom raje dal cesti?

Moj se dnevno vozi na delo z avtom in še za to me je strah, je pa dobro, ker ima vsak dan priložnost videti koliko 'voznikov' se dnevno vozi po naših cestah, ki nimajo osnovne predstave o varni vožnji in upoštevanju ostalih udeležencev v prometu.

Edini zame pogojno sprejemljiv kompromis bi bil, da se hodi vozit na poligon (motor pripelje do tam na prikolici)

Vsekakor pa bi mu neumorno najedala.

Pa še tole, vsa ta sekirancija lahko tudi pri tebi povzroči kakšno hudo bolezen, vprašaj ga, a je pripravljen prevzeti nase odgovornost, ker te je tako živciral in si bila tako v stresu?

Bom pa še jaz pristavila svoj lonček.
MOj mož je nor na motorje po moje od dne, ko se je rodil. Za moje pojme je bila pač največja napaka v tem, da si ga je kot otrok oz. mladostnik tako zelo želel, pa ga ni smel imeti oz. se tudi z očetovim ni smel peljati. Zato je to počel na skrivaj in takrat orng. Poleg tega sta njegov bratranec in naš skupni dober kolega vozila Speedway in bila pri vrhu, tako da že praktično celo življenje spremlja ta šport. Tudi sam je nekaj časa treniral Speedway, vendar ga je zaradi pomanjkanja denarja moral opustiti.
Ko se začne motoristična sezona kar jamra in vzdihuje ko vidi kakšnega motorista in začne sanjati, da on bo tudi enkrat.
In sedaj je začel delati izpit za motor. DOma imamo zaenkrat le "ta težek" skuter s katerim se pelješ normalno in ne moreš izvajat raznih akrobacij.

Moram pa priznat, da imam tudi jaz rada motorje, vendar ne ta težkih. Z najinim skuterjem se včasih malo popeljeva naokoli in mi je prav fino. Imam pa velik strah pred cestnimi motorji in močno upam, da si ga ne bo enkrat umislil.

Zaenkrat za to nimava denarja. Vem pa, da bo enkrat do tega prišlo, ker živi za to, da bo enkrat imel motor po svojih željah.
In jaz mislim, da mu nimam pravice te želje prepovedati. Trudila se bom le, da bova prišla do nekega skupnega kompromisa glede tega kateri motor se kupi, da pač ne bo šel v neke skrajnosti.

Me je pa strah, vedno - tudi ko sede v avto in se pelje na kakšno daljšo pot in vem, da me bo vedno strah, ko bo sedel na motor.

Strah pa me je tudi tega, da bosta tudi sinova mahnjena na motorje, kar se že kaže. Moj pa seveda to še potencira, ko vidi kako jima je zanimivo. Glede tega mislim, da se bo še kresalo, ampak to je že druga zgodba.

Moje mnenje je, da pri takih stvareh niti slučajno situacije ne moreš rešiti z izbiro "ali jaz ali motor". To imajo v krvi, v žilah in ravno tako kot je nekdo zasvojen z alpinizmom, tournim smučanjem, padalstvom, kajenjem..... je lahko zasvojen tudi z motorizmom.

In še to: če bi jaz naredila cel halo in celo štalo, ko bi si kupil motor, bi naredila samo še slabše, tako da se tega ne poslužujem. In to zame ni rešitev.

Upam le, da so ti naši motoristi toliko pametni, da vejo kaj jih čaka doma .

Pa srečno tebi, posebej pa tvojemu možu .

LP; B

_____________________________

Odločitev, da boš mati, je usodno pomembna.
Takrat izbereš, da bo tvoje srce
za zmeraj hodilo po svetu zunaj tvojega telesa.
(Elizabeth Stone)

Ne vem, če te je res šokiral. Šokiral bi te naprimer z novico, da je kupil kravo, da boste molzli domače mleko. To bi bil lahko šok. Če pa počasi prihajajo domov čevlji, pa rokavice, pa kombinezon,.... ravno ne more biti šok, da pride motor kmalu na vrsto.

V bistvu je Bejba lepo povedala. Tvoj pravi odziv je bil, ko so prišli domov čevlji, pa rokavice.



Lep primer. Pomanjkanje denarja, je prej bil v bistvu "blagoslov". In za tinkotonko je obilje denarja prinesel "prekletstvo".

Po mojem že, vsaj mičkeno, no. Kljub vsemu se več motoristov NE ponesreči kot pa ja. Poleg tega spada to nekako v "sekiranje vnaprej in na zalogo", kar praviloma ni ok. Spominja na tisto "ne oblači se v miniko, saj me bo vedno strah da te kdo posili", al pa "ne plezaj v hribe, saj me bo vedno strah da se ponesrečiš" ......
  Motor sam po sebi ni noben bavbav, strah pa načeloma najlažje premagaš tako, da se z njim soočiš.

Hej tinkatonka!
Morem ti povedat da sem jaz tudi strastna motoristka. Ko se vsedem na motor pozabim na vse. Čeprav me je to veselje hitro minilo ko sta se mi lani ubila dva zelo dobra prijatelja. Oba sta se odpeljala v smrt v enem tednu. Od kar imam sedanjega partnerja se  z motorjem več sama ne vozim, ker mojemu to ne odgovarja, ker je non stop v strahu. Zato če se se vozima skupaj. Prav gotovo pa je tvoj ravnal zelo neodgovorno, da si privleče težki motor domov brez da bi se s tabo posvetoval. Zakaj mu ne upaš postavit ultimata? Se bojiš da mu je motor več vreden. Moj dragi tudi hrepeni po cestnem motorju pa ve da ga nebo iel dokler je z mano. Tudi jaz si bolj želim cestaka kot pa chooperja ampak, ker vem kak je vožnja z cestakom si ga raje ne kupim. Prav tako ga moj nebo imel. Imama chooperja da se vsedema čez vikend malo pa odpeljema na kak izlet in to je tudi vse. Pogovori se z tvojim pa ga postavi pred odločitev.

Moje osebno mnenje je, da se vsak motorist (tako kot tudi voznik ali kateri koli udelezenec v prometu) mora mocno zavedati, da so v prometu udelezeni povsem povprecni ljudje s povprecnimi sposobnostmi. Malo bom karikirala sedaj. Tezko je pricakovati od nekega 75 letnika, da bo pri vkljucevanju na glavno cesto videl preko ovinka in na glavno cesto zapeljal tako, da ne bo motil nekoga, ki prehitro pripelje izza ovinka. Tudi v kriziscu, ko preckas krizisce z neko povprecno ( zakonsko) doloceno hitrostjo recimo 50 ali 60 km/h tezko kaj naredis ce ti iz strani pripelje nekdo z 140, 150 km/h... Se opazis ga ne. Tako kot kolesarje v kriziscu v povprecni mestni gneci, ki po moznosti vozijo se v nasprotni smeri od predvidene/dovoljene. Ni brez veze dolocilo, da mora kolesar preckati krizisce ob kolesu - pes, a ne voziti cez krizisce. Koliko kolesarjev po mestu pa to uposteva?
Nedolgo nazaj, ko je bilo nekaj dni lepo vreme sta me "ob zivce" spravila dva motorista. Prehitevala sem na avtocesti in me je eden prehiteval z desne, ko me je istocasno drugi prehiteval po levi tako, da se je rinil mimo mene. Po vsej verjetnosti (glede na mojo in njihovo hitrost) niti nista mogla zabremzati, pa sta iskala luknje kako bi prisla mimo mene. Po moji oceni sta "sopala" okoli 200 km/h. In kaj bi se zgodilo, ce bi kaksen starejsi voznik, kot jih vsak dan srecujemo na cesti, prehiteval na avtocesti kamion s 100 km/h?
Kolesarji.. posebej ce jih pogledam na ti. partizanski magistrali.. katastrofa. Omejitev 90 km/h, ovinki, zapeljes ces ovinek in naletis na gruco kolesarjev s 30 km/h, ki vozijo v "formaciji" kamiona, cez cel pas, a nasproti tudi pelje kamion.
Ne glede na prevzno sredstvo, prevec je neodgovornih udelezencev v prometu. In lahkomiselnih. Se spomnim kolega, ki mi je octal prepocasno voznjo v T kriziscu s komentarjem: saj imas ti prednost , zakaj bremzas. Zato, ker ce mi nekdo pripici v bok mi bore malo pomaga ce imam prednost.
Lansko spomlad je pri nas v naselju umrl  fant star 20 ali 21 let. Popravljali so motor, ga je sel sprobat ( po cesti mimo vrtca). Iz vrtca je zapeljala vzgojiteljica, fant se je ustrasil, vozil naj bi preko 130 km/h kjer je omejitev 40, lahko bi sel mimo, pa mu je motor spodneslo in se je ubil. Brez dovoljenja, brez celade - ce bi jo imel bi prezivel. In vsi so skocili na vzgojiteljico, da je kriva. Se avto so ji demolirali, obrnili na streho, jo ustrahovali itn... Vsi so pa pozabili, da je cesta nepregledna (sicer ravna, vendar je "kucelj" in se ne vidi) in da je prav zato omejitev 40 km/h. Ce bi peljal po omejitvah, nesrece sploh niti ne bi bilo.
Z druge strani tudi tudi filozofija voznikov avtomobilov ( tudi taksni so),ki menijo da oni ne morajo nic pazit, da je motorist itak v vecji nevarnosti je prav klic po nesreci.
Problem je, da idealne prometne situacije, kjer se vsi udelezenci prometa drzijo zakonskih predpisov ni. Pa tudi reakcije so lahko taksne ali drugacne in redko kdaj idealne. Zavedati se je treba, kako malo je potrebno za nesreco in kako malo je treba, da se sploh nikoli vec ne vrnes domov.

_____________________________

http://www.youtube.com/watch?v=h-8PBx7isoM&feature=related

Prebrala sem samo tvoj post iz katerega izžareva nesebična ljubezen do svojega moža in seveda skrb in strah, da se mu kaj nebi pripetilo! To je razumljivo in mislim da bi se vse na tvojem mestu počutile enako! Naj poskusi, mogoče pa ga bo hitro minilo-SRČNO UPAM.

moj mož je imel vse življenje motorje, to ga je res veselilo..tudi mene so nekaj časa navduševali, dokler nisem imela nesreče in je kasneje "prišlo za mano". potem me je bilo strah, čeprav bi si želela deliti z njim to strast  vem, da bi mi zameril, če bi mu ga prepovedala, zato sem pač njegovo pozornost preusmerila na drug hobi (navtika) in sčasoma je ugotovil, da za obe stvari nima dovolj časa (za oboje se pač žrtvuje vikende in lepo vreme). in smo motor prodali, jaz pa nimam nobene slabe vesti  zadeva rešena

je pa to zoprna zadeva..če se spomnim kako sem se jaz rada vozila-takrat me ne bi nihče prepričal, da naj neham, ker je to nevarno!! ja ja, saj ti lahko tudi opeka na glavo pade

aja, pa še to..mogoče bo tvojega veselje minilo samo od sebe..veš, za težke motorje rabiš kar nekaj izkušenj in kilometrine. in upam, da bo to ugotovil še preden se mu kaj zgodi  iz tvojega posta lahko razberem, da nima prav nobene izkušnje in znanja-to pa res ni dobro!

< Sporočilo je popravil kaya2007 -- 3.4.2008 19:06:44 >

Prijateljica je lani maj izgubila svaka. Pustil je dva majhna otroka in ženo, pa še koga. Kot že marsikatero nedeljo se je šel samo malo peljat. Domov ga ni bilo nikoli več. Tolk o motorjih.

Prebrala sem samo prvo stran, bi ti pa takole rekla... sama sem se dolgo časa zelo bala motorjev, ker so se mi pač vedno zdeli izzivalci smrti. Ampak enako mnogo mi je zoprno, kadar gre katerikoli od mojih otrok v avto s komerkoli drugim, kot z mano ali mojim.
Vendar sem pri sebi nekaj sklenila. Sklenila sem, da itak nimam vpliva na to, kaj se bo zgodilo. Da lahko še toliko branim ljudem vožnjo z avtom (motorjem), ampak da kar je namenjeno da se bo zgodilo, se bo zgodilo. Če bom danes preprečila en dogodek, se bo jutri zgodil drugi. Vem, rekle boste, da je to izzivanje usode. Če je človekova globoka želja početi nekaj adrenalinskega, bo to počel tako ali tako. Če mu braniš, bo kvečjemu nesrečen. Kaj bo potem imel od življenja? Seveda je drugače, če mu to toliko ne pomeni, pa se lahko temu komot odpove, ker ga je bolj strah, da bi se mu kaj zgodilo, kot da se vozi. Torej mu vse skup  ne pomeni dovolj, da bi to reč (motor) moral imeti. In če njemu pomeni toliko, da je pripravljen reskirat tudi smrt ali invalidnost, potem sem morda jaz čudna, ampak sklepam, da je to en od res pomembnih členov njegovega življenja, njegovo veselje, radost, sprostitev in potreba, da je potem lažje vesel, srečen in poln energije.

Pa še to, moški ima vedno hobi. Če ga nima, si ga najde. In hobi je vedno na istem mestu kot družina v njegovem lajfu. POnavljam, kot že tolikokrat, da je hobi lahko tudi služba, spanje, šport ali prijatelji, gostilna... Seveda mora hobi usklajevat s familijo, ne more samo hobi uganjat, familija naj pa sama sebe fura. Nekako mora znati razporejati te reči organizacijsko, da nobena reč ne trpi. To nek normalen, odgovoren moški že uspe ponavadi.

Moj mož leti s padali, zmaji, motornimi padali, vozi tudi motor, včasih grem z njim, čeprav motorji niso glih moja strast, pa tudi z avtom se vozi . Najbolj strah me je, ko gre kam z avtom. Hecno, vem. Ob tem, da so ga že fejst ornk oživljali in so se mu med drugimi poškodbami takrat sesedla pljuča ob eni taki "adrenalinski" zračni nesreči. Pri adrenalinskih ljudeh se moraš odločit, da ne boš razmišljal, kaj bo, če bo... Ker itak nimaš vpliva na vse skup. Ne vem, jaz razumem mojega, ker v zraku je res lepo. Verjamem, da te to lahko zasvoji. MOj bivši se potaplja, tisto pa mi je tuje, ker meni osebno ni tolk lepo pod vodo, kot v zraku. Različni smo, samo v vsakem primeru se mi zdi, da če je človek na mestu, če skrbi za svojo varnost, če se ne glede na svoj hobi dovolj ukvarja s familijo, da mu ni smiselno branit. Ne vem no, res pa nisem tolk ego, da bi se mi zdel moj egoizem, moje trpljenje ob morebitni izgubi, večje trpljenje kot njemu NEuživanje v svojem lastnem življenju, neizpolnjevanje svojih najglobjih potreb. Moraš izživeti tisto, o čemer sanjaš (res pa je vprašanje, a so tvojemu motor sanje ali le ena idejica kar tako mimogrede, to se pa strinjam da je pomembna razlika). Ma kaj pa vem, morda bi morala biti ego, samo ne čutim potrebe po tem, da bi moj npr. moral nehati leteti. Sploh si ne predstavljam tega.

Roko na srce, to se lahko zgodi tudi, če greš peš, s kolesom ali avtom.

Očitno imam res srečo, da oba2 sovraživa motorje.

Rekla bi ti tole: ignoranca ni odgovor na njegovo ravnanje. Bognedaj, ampak če bi se mu res kaj zgodilo, bi ti bilo žal, da si tako reagirala.

Prepovedati mu ne moreš, ker ima tudi 'svoje življenje'. Poskusi se še enkrat mirno, iskreno z njim pogovorit in vedi, da pridiganje in kričanje moške odbijata. Bodi prijazna. Povej mu, da mu ne moreš prepovedat in nočeš.... Iskrenost.
Če bo kaj spremenil tebi v prid, super. Če pa ne, pa se boš morala sprijazniti. In pomisliti, da je ogromno punc, ki tudi trepetajo za svojimi moškimi policaji, gasilci, padalci, ali pa že samo za tistimi, ki se vozijo vsak dan daleč v službo. In zamisli se, da je vsak dan lahko zadnji, tudi če nisi motorist. Misli pozitivno. Bodi srečna zanj, da je uresničil svoje sanje.

Pies: vem, lahko je meni to pisat in bit pametna. Rada bi ti samo pomagala, pa ne vem, če sem.

se strinjam...do ene mere. moj mož tudi leti, z letali sicer, ampak vseeno, je tudi bolj mahnjen na adrenalin kot ne. ampak se mi zdi, da so motorji vseeno bolj nevarni, pa ne zaradi njih samih, ampak zaradi nepazljivih voznikov na cesti. ki so se v zadnjih letih še polenili (zaradi omejitev in kazni po pojem mnenju). ker imamo doma zelo hiter avto, velikokrat opazim, da ljudje sploh več niso navajeni na neko visoko hitrost in te kratko malo spregledajo, zapeljejo na tvoj pas 100 na uro (ko ti priletiš 300 ), včasih kakšen še "vzgojno" ven zapelje-češ po omejitvah je treba voziti. in tudi ceste pri nas so full neprimerne za motoriste. sem ravno zadnjič prebrala v časopisu, da je SLO zadnja v EU pri varnosti motoristov.

Ma, saj ne vem, če je sploh vredno komentirati tvoj post ... bog nas obvaruj takih prenapetežev, kot si ti. A se sploh zavedaš, kaj pišeš, ženska
Omejitve hitrosti v prometu imajo NAMEN, da se jih UPOŠTEVA, in če je omejitev 130 na AC, nima nihče, ne motorist ne avtomobilist ne kamionist leteti več kot 130. In ne, niso leni šoferjit tisti, ki so krivi, ampak nekdo, ki prileti z 200/h po AC, kjer je omejitev 130 (ali v naselju ali po Celovški, ali po regionalki ... bilokje, ker več kot 130 pač NI DOVOLJENO voziti nikjer!)

In zakaj je Slo zadnja pri varnosti motoristov v EU? Si se mogoče vprašala, če ni to samo zato, ker imamo tako prepotentne motoriste pri nas (in v prometu nasploh)? Ker mislijo, da če so se vsedli na neko zadevico, ki LETI 300/h, jim to dovoljuje, da pač letijo toliko.

Omejitve hitrosti imajo določen namen - so ZAKON in PO OMEJITVAH JE TRBA VOZITI!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! Bi bilo manj mrtvih na slo cestah - manj mrtvih motoristov, avtomobilistov, pešcev in kolesarjev. In potem Slo ne bi bila več na repu EU glede varnosti na cesti - ne samo za motoriste, ampak za vse.