Jaz bi ga imela, če bi živela z njo - ker smo si tako različni, bi se a) "pobili" oziroma na smrt skregali ali b) vsi bi zaradi pretirane strpnosti otopeli in bi bili le še sence samih sebe.

Ne vem, meni se to ne zdi problematično, da smo s taščo v zmernih odnosih, ki jih skrbno negujemo z ravno prav pogostimi stiki. Tudi sicer imam v življenju ljudi, s katerimi si želim prebiti skoraj vsako prosto minuto. In ljudi, s katerimi več kot enega srečanja na mesec nočemo in ga ne potrebujemo.

_____________________________

Cvetim...

Jaz bi jih tudi imela, pa na srečo živi 600 km stran.

tudi mi živimo v hiši z moževim očetom. Imamo pa ločene vhode, svoja dvorišča, vsak svoj vrt ... skratka vse imamo ločeno. In se zelo pogosto ne vidimo tudi po 14 dni. Tast je precej neproblematičen in pogosto odsoten, tako da meni zaenkrat to ustreza, imam občutek, da smo v svoji hiši, kar enkrat tudi bomo.
Večje težave smo imeli z njegovo priležnico, ki se je želela povsod vmešavati, vendar upam, da smo ji enkrat za vselej pokazali, kje je njeno mesto. K sreči ne živi pri nas, ampak le prihaja, v toplejših mesecih žal pogosteje. Mal se sicer bojim, kako bo drugo leto, ko gre v penzijo.

Če bi tašča še živela, pa bi zagotovo zidala svojo hišo, ker bi bili odnosi verjetno nevzdržni, saj je bila ves čas doma in si je čas krajšala tako, da je nos vtikovala povsod, kar je pa meni nesprejemljivo.

Moja velika želja pa je, da bi živeli blizu mojih staršev (ne z njimi). Že zaradi varstva bi bilo to super, ampak je neizvedljivo.

_____________________________

Letos pa bo!

Jaz s svojimi ne živim že od 19 leta, zdej imam 28 in mi je super!

Živimo sami trije v stanovanju v katerem so prej živeli "moževi" starši in on. Njegovi starši so se preselili čez cesto, je pa hudič, ker se še vedno počutijo kot da je najino stanovanje še vedno njuno. Mislim, da nikoli ne bi mogla več živeti s starši, mojimi ali njegovimi. Imam preveč rada svoj mir. 

_____________________________

I have no special talents. I am only passionately curious.
(A. Einstein)

Mi imamo mansardno stanovanje v hiši pri njegovih starših. Imamo vsak svoj vhod vsak na svoji strani hiše, oni imajo na sprednji strani trato in žar, mi imamo na zadnji strani trato in gugalnico in si tudi vsak po svoje urejamo, razen ko smo na dopustih. Včasih tast hoče, da pomagamo v vinogradu, ampak mu moj dragi hitro pove, da zato nimava ne časa, ne volje- da je vinograd po njegovi želji in potem za nekaj časa odneha. Se pa ne muli. Meni tašča nikoli ne reče naj ji kaj pomagam. Ko se ponudim, nikoli noče pomoči. Pa tudi povem ,da zdaj ob službi in šoli na žalost nimam časa za delo zunaj. Pa me briga kaj si misli. Nakupim pa semena za vso živo zelenjavo in pol ona veselo seje, jaz pa veselo nabiram. Včasih nam je ona hotela kuhati, zdaj pa sem ji komaj dopovedala, da želim sama. Želim imeti svoje življenje in skrbeti za svojo družino. Se pa dogovorimo kdaj za skupno kosilo ali žar zunaj. Na našo stran ponavadi ne hodi, če pa pride in bi videla, da mi ne paše, bi šla. Ležim pa brez slabe vesti zunaj na ležalniku in berem, četudi bi ona delala, prav tako lahko ona, če jaz delam (tu ne vidim problema). Vsak naj dela po svoje! Traja nekaj časa, da se privadiš eden na drugega in se spoznaš in pol tudi vedno bolje funkcioniraš. Pa biti odkrit je zelo pomembno!

Mi smo pa živeli zdaj 5 let v stanovanju zase, drugo leto pa se selimo k moji mami (posebej vhod...), me je prav strah, če se bomo zaštekali...

JE tako...ko odrastemo želimo meti svoj življenje katerega organiziramo po svoje. Vsaka oseba ma svoja način. In če kdo se vmešava v tvoj način ratamo alergične na to osebo.

Mi živimo z mojimi v istem gospodinstvu in je ful težko. Jaz bi rada mela kako stavr po svoje pa ne morem ker so to stvari od mami. Ali pa ker pač živimo skupaj se naša mami mal mi vmeša pa hoče  pomagat v resnisci pa men naredi veliko slabše.SAm ponavadi se s svojimi starši lahko pogovoriš, skregaš.

Če bi blo to pri ,moji tašči bi bla na začetku tiho zaradi ljebega mira pol pa ko bi se stavri kopičile bi pa mela probleme ker bi ratala ful alergična na njo.

Pa mal preveč se obremenjujemo z njimi ali so nas sprejele, ker če se ne bi obremenjevale tud problemov ne bi mele z njimi. JAz še vedno iščem formulo kako to energijo obrnit da bo koristna...

Mi smo na svojem v stanovanju, še letos pa se selimo k tastu v hišo (imeli bomo svoje nadstropje in ločeno gospodinjstvo). Zelo se veselimo - saj drugače se tega ne bi šli . Radi bi preživeli več časa s tastom, ki ni več najmlajši; imeli bomo ogromen vrt (zdaj nimamo niti teglca zemlje, zunaj pa je vse posrano od psov) in dvakrat več kvadrature kot zdaj. Plus veliko teraso čisto zase. Živo mejo in travo mož že zdaj hodi rihtat tja, tako da to bo še lažje, ko bomo kar tam.

Moj tast je strašno kul človek, srčno dober, vse se da zmenit z njim in ima nas zelo rad (mi pa njega). Pred leti sem recimo omenila, da imam rada bučke in jih je šel čisto ilegalno posadit (posejat? pojma nimam o vrtu ), pa melone tudi, da mi je naredil veselje. V vseh teh letih se je že mnogokrat izkazalo, da se nikoli ne vtakne v najine zadeve, če ga ne prosiva, in da je vedno pripravljen na pogovor in kompromis. Tako da ne pričakujem, da bi se kregali in se res veselim, da gremo tja.

To je pa lepo prebrat :).
Uzivajte.

O Jančika, lepa novica! Kdaj lahko pridemo na obisk?

_____________________________

I have no special talents. I am only passionately curious.
(A. Einstein)

Računava, da nas boste za božične praznike že lahko obiskali tam . Prej pa, saj veš, se bomo pa še malo gužvali in hodili en po drugem, ko se vidimo .

Odvisno od ljudi. Lahko se imajo rad in so skupaj, lahko pa se ne marajo in so skupaj. In tako je lahko ali težko živeti pod isto streho. V bistvu sam izbiraš. Brez truda (vsaj občasnega) ne gre. Če misliš živet pod isto streho in nikoli nič potrpeti potem ne bo šlo.

Midva živiva na svoje in temu sem zelo vesela, ker se mi včasih že tako trga, ko pride samo na obisk in si sploh ne predstavljam življenja skupaj z njegovimi. Z mojimi bi mogoče šlo malo bolje,ampak ne za dolgo.

Imam pa izkušnje s tem, ko sem prej živela s starši pri dedku in babici - ista hiša ločeni vhodi, ampak so si stari jemali pravico za vse in komandirali. Če si jim pa klaj rekel je bil pa ogenj v hiši.

Moja mami mi je vedno govorila, da mladi in stari ne gredo skupaj in da će želim, da bi mi bo lepo naj se preselim čim dlje od nje. Mogoče se sliši grdo, ampak ji verjamem. Danes sva dobri prijateljici in z veseljem grem domov, ko sem bila pa doma je bilo pa konstantno kaj kar povzroča napetost.

Tko pa sem doma in se lahko s mojim skregam, povem kaj mislim , on pove svoje, rihtava se po svoje in ni mi treba gledat na to, da ne bom komu rekla kaj narobe ali pa kaj narobe naredila, pa še pri seksu ni treba, da sem tih in tudi ni treba da je to za zaprtimi vrati spalnice,...

Ga ni denarja,da bi živela v isti hiši,partnerjevi starši imajo 600 m2 veliko bajto midva pa 55m2 veliko stanovanje na drugem koncu mesta,aleluja zame božansko!

Mi smo ziveli 3 mesce pr tasci imeli smo skupno gospodinjstvo. Tasca mi ni pustila da bi sesala, kuhala, prala posodo, zivela sem kot v raju. Sem mnenja da stari in mladi nemorjo bit skupaj to drzi kot prbito. Sam k temu tudi mocno vpliva kaksni so "stari" in kaksni so "mladi". Ce je eden al drug prevec trmast in firbcen to ne gre nikakor skupaj.

mi tudi živimo pri mojih straših in do zdaj se še kar štekamo . Pride kdaj do kakšnega konflikta, ampak ga z odkritim pogovorom rešimo. Imamo pa svoj vhod , komplet stanovanje tako da ni problema. Sta pa moja starša zelo prilagodljiva človeka. Dedi zelo rad popazi na otročke , ko sma z mojim v službi, v glavnem ,do zdaj jima za nas ni bilo še nič težko naredit.  Seveda tudi nama zanju ne.

Upam,da bo tako tudi ostalo


lp

_____________________________

Kdor hoče najde pot. Kdor noče najde izgovor