kasija, veš,kaj je smešno, ironično- sem na porodniškem in ves čas imam slabo vest, erk se ne učim za strokovca! Namesto da bi zaupala življenju in si rekla, da se bo vse uredilo, si dovolim, da mi visi na dglavo tak siv oblak, poln vlage in strel... in me greni...
pa še nekaj sem ugotovila, ko zadnje dni malo bolj globoko (hehehe) razmišljam: kako sem pasivna. Sprašujem se, ali resnično živim tako življenje, kot ga želim? Zdi se mi, da ne. Pa ne mislim zdaj te površinske reči, kot so odnosi s taščo. Bolj gre za stvari, ki si jih goorim, da moram enkrat naredit... pa kdaj jih bom? kdaj bo to se zgdilo? Kdaj bo ta enkrat prišel? Na primer, tako rada kajprčkam, čis amatersko, iz raznih materialov. Imam tono raznih kamenčkov, kičakajo, da jih začnem brvat, lepit v razne figurice. Čakajo. In želim si, da bi si sama šivala oblačila zase. Moj okus je čist drugačen od tega kako sem zdaj oblečena. Bolj, bi rekla, utrgan. In kdaj se bomzačela takooblačit? Kdajse bo to realizralo?? leta tečejo, moja naravnanost pa je taka. Čakanje. Na kaj, za božjo voljo?? Zakaj toliko izgovorov najdem, da vedno kaj odlašam??
Mamčice, matr sem zatežila zdaj. Ampak, vem, da takšno življenje, kot ga imam tenutno, sestavljeno iz same rutine - to ni v celoti to,kar pričakujem od sebe...
_____________________________
The only man who had his work done by Friday, was Robinson Crusoe.