Bravo arnejča in bravo kiwi. Lepo se cartljajte.
Arneja tolk sem vesela, da maš dva in tolk sem vesela, da so se vsi trije oplodili. Ta dva sta borca. Navijala bom zate z vsemi mojimi močmi.
Šukica, presenetljivo, ni besa. Še en miren mesec je pred mano in za to sem kar malo hvaležna. Pa še na šihtu bi mela neke komplikacije, če bi šla zdaj, tako da mi po eni strani prav ustreza. Saj vem, da sem hecna, ampak jaz res ne vem več, kaj čutim v zvezi z vsem tem. Abra je rekla, malodušje. Razmišljam in razmišljam, pa ne vem, če je to to. Bi prej rekla indiferentnost. V to, da bo ratalo bolj bogo verjamem, s postopki nehat pa še ne morem, ker bi si očitala, da nisem vsega naredila. Tako kot je enkrat rekla Hope, nonstop te nekaj grize, da kaj pa če nikoli ne bo otrok. In jaz sem tako daleč, da bo treba tole misel še malo bližje spustit. Počasi začet ustvarjat življenje, v katerem morda nikoli ne bo otrok.
Se spomnim, ko sem zaštartala. Saj ni tako dolgo nazaj. Sem si rekla 5. IVFjev!? Tud pod razno ne! Meni bo ratalo najkasneje v drugem, v resnici sem pa verjela, da mi bo v prvem. Pa me zdaj poglejte

.
Mater se tole tužno sliši... Saj ni, saj nisem žalostna, da ne bo pomote. Prav fajn se mam. Razmišljam pa tud ne kaj preveč. Mogoče bi pa mogla začet?
_____________________________
God grant me the serenity to accept the things I cannot change, courage to change the things I can and the wisdom to know the difference.