Torej smo končno tetice postale
. Čestitke mamici in očiju, malemu Niku pa veleeeeikega poljubčka
.
Bozza, kar dva sončka greješ
? Kakšni občutki sreče morajo to biti
.
Pija, tri je ja pravljično število. Kot so ti že punce napisala, je dovolj ena celica, če je ta kvalitetna
. Se potem mogoče še v četrtek vidiva
.
No, zdaj pa še moja štorija. Uletim v čakalnico kakšne tri minutke do 6-h in seveda ni bilo nikogar (nazadne pa vsaj pet ljudi, tako da res ni nekega pravila tu). Me je pa tako lulat tiščalo, da sem na hitro na WC šibnila. In pridem ven in tam en par in slišim, da se hrvaško pogovarjata in mencata pred vrati, ker nista vedela ali bi šla notri ali ne. Grem proti njima in začnem govoriti, da če so vrata odprta, naj gresta kar notri, v tistem pa že ata ven prinori in reče, ja, kar pojdite notri, no. Pa jaz, a jaz. Pa on, ja vi, vi, pa z roko je mahal kot policaj sredi križišča
. Pa potem, ja, notri je treba, ne pa da barantate tam zunaj
. Sem rekla, ja, če sta bila pred mano. Pa on, nič barantati
. In potem spet, od kod sem, da sem morala lulat. Mu povem, pa da moram v šoli tudi vsako uro na WC in on, aja. Ja, pa ste potem zjutraj že kaj pila, in jaz povem, da kavo (saj veste, kdaj sem se že zbudila).
In potem se slečem pa na stol, pa vidim na desni štiri, na levi spet nič, pa reče tudi meni, ste pač desna
. In endometrij, da je 10 (ne vem česa) debel in on, da je to ok, pa jaz, da en čaj pijem. In on, kateri pa. Pa povem, da punce sicer malinovega pijete, jaz pa hmeljevega, ki naj bi isto sluznici pomagal (sem na netu našla). In potem jaz s stola dol in on, ja, kje imate injekcije? In jaz, v torbi. Pa on, ja, dajte jih, no. Sem rekla, a naj kar naga po ordinaciji letam
, pa si hitro vsaj spodnje hlačke navlekla pa k torbi letela.
Pa ga sprašujem, če so vsaj štirje folikli in on, da jih nič ne bova štela in spet tista pravljica, da so važne celice notri. Če je nisem že milijonkrat slišala
. Sem rekla, da meni je pa število pomembno zato, da me pomiri, da pač več foliklov mi daje upanje za več celic. No, potem pa le reče, ja, to imate pa prav.
No, potem mi je dal samo še Cetrotid, pa mu rečem, da si zdaj vsaj upam vsakomur injekcijo dati, da sem se vsaj nečesa naučila, pa, on, da je to fino. Potem greva pa na list pisat, kdaj imam punkcijo in jaz komentiram, da ravno na dan WTC-ja, pa on, kakšen WTC? Pa jaz rečem, ja, nine/eleven, pa on, aja, v New Yorku. Tako da ata ve še kaj drugega kot samo injekcije dajati
.
Mislim, meni je ata car, sem se celo pot domov še režala
. Sem bila že ob pol 7-h doma in sem šla še za eno urco lepo nazaj spat
. Zdajle bi pa tudi spala, pa je treba še malo delat.
Prejle se pa gledam in imam na bluzici neke pikice in sem mislila, da je že kakšna rja. Ampak ne, je ata tako grdo pičil, da mi je kri pritekla. Če se sama pičim, mi nikoli ne. Ampak mu oprostim, če mi v četrtek vsaj tri celice najde in tri pikice naredi
.
_____________________________
Veš, kaj? Enkrat bo uspelo!!!