se popolnoma strinjam - moj ga ima še 5 let in če ima željo se zapelje če ne pa ne - kakor čas dopušča.

Sva se pa pogovarjala o tem da ga bova prodala k bo sine začel lesti nanj - ba bolj da ne - skratka prodala ga bova zaradi varnosti otrok čez kake 4-5 let - k bi tud njih mikali motorji - za to varianto sem. Moram rečt da si ga je kupil sam šele pri 30 letih in nisem bila nič proti. To je za dušo, pa ni rečeno da bo divjal z njim, to je bolj moški ego - zdaj sem svoboden - vsaj jaz si tako razlagam.

_____________________________

Vsak dan mi družbo delajo prelepi sončki
JAN 2003
ENEJ 2005
ANŽE 2009

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

ž

Upam, da bo vozil po pameti.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Tu tezko kaj naredis...v bistvu sploh ne mores nic.

bagi, probaj ga prepričat, da naj bo zgled svojim otrokom - torej mora lepo vozit, po pravilih in previdno in nič prehitevat kolone in nič v škarje in nič ovinkov sekat in podobno... pa da naj se vozi ob lepih dnevih, ko ljudje pričakujejo motoriste, ne pa v dežju sredi novembra, ko lahko preseneti kakega voznika... Vse v smislu zgleda otrokom, to bo po moje še najbolj palilo, ker svoje otroke ima rad...

js mam isti problem, včeraj mi je dragi povedal da si namerava kupit motor pa sm mu povedla da js nisem za to, sam tak vem da ga ne morem odvrnat od te ideje...
me je pa full strah da bi se mu kaj zgodilo, glede na to kolko nesreč je

Pri vsej stvari je meni samo nekaj precej tuje - to, da tvoj možek lahko mirno gre preko tvojega velikega strahu zanj.

Moj ne bi nikoli naredil (v tem primeru kupil) nečesa, za kar bi vedel, da jaz nikakor ne odobravam in da bo skrajno nesrečna, v skrbeh in ne vem kaj še. Enako seveda tudi jaz. Jaz pač pravim, da so določene stvari, strahovi, ki jih moramo spoštovati in sprejeti. Pa čeprav za ceno svojih sanj.

Res, blazno čudno mi je, da se vsi pogovarjate zgolj o tem ali mu "dovoliti" ta hobi ali ne, nikomur pa ni nič čudno, da partner umira od strahu in moleduje, da naj tega ne stori, drugi partner pa tega krika ne sliši in mirne duše uveljavi svojo veliko, sanjsko željo. Si res drznim reči, da moj tega ne bi nikoli storil. In jaz prav tako ne.

Nika se strinjam s tabo. Se mi pa zdi, da je tukaj "dovoljenje" igralo neko vlogo v smislu, da je ne bo tako zelo skrbelo - kot "ok, saj ni tako hudo, pa ga imej"... Problem je, kadar je silna želja in neuresničene sanje na eni strani in silen strah na drugi...