Tudi jaz hodim spat ob 21-ih, pa sem ta trenutek utrujena za pop . Zbujam se ob pol sedmih, ponoči spim kot angelček, ampak.... Vsak dan delam po 10 ur, na drugega ne morem prelagat (privatniki, kaj češ, sama sem si kriva), ker ga ni, jutri grem v Italijo, v soboto spet, v nedeljo moram popravit računanik in usposobit en program, za naslednjih 14 dni imam zapolnjen vsak dan. Potem pa si moram vzeti še čas za otroka in moža in pomanjanje tega časa me najbolj ubija. Čakam, da se stvari malce umirijo .
Torej fizično OK, psihično pa na robu mojih zmogljivosti. Ampak si ta trenutek ne morem privoščiti oddiha, ker je od tega odvisno preživetje naše družine.
Eh, se bolje počutim, ko sem se malo skašljala .