življenje ni igra....seveda je na trenutke hudo in težko, ko mislimo, da ni izhoda....ampak jaz mam v sebi neki vzvod oz. gumb, ki me v še tako slabi situaciji dvigne, in začnem razmišljat drugače....da nikoli ni tako slabo, da ne bi moglo biti slabše.

uživam in zadovoljna sem z malenkostmi, ki mi polepšajo dan: nasmeh, objem in lubček od otrok....zadovoljstvo v partnerstvu ipd.

_____________________________

Assumption is mother of all fuc*k*ups.

Lepo življenje imam.

Moj mož ima v podpisu na RR napisano tole: Naši problemi so sanje revnih in preganjanih. Ta stavek niti ne potrebuje posebnega komentarja...

Zelo resničen stavek.

Meni ni težko, kjub velikim peizkušnjam, ki sem jih morala dat čez.... ne , ne morem rečt da mi je težko.

Vprašaj me še enkrat, ko bosta otročka prišla na svet .

Točno tako. Meni vedno, kadar hočem jamrat pride na misel stavek Toma Križnarja, da nimamo pojma kako smo lahko srečni, ker živimo na tem koncu sveta.

_____________________________

This will take some time depending on
your operating sistem and hardware.
(plačano oglasno sporočilo).

Imava podoben nick in podobno mišljenje.

---------------------------
Jah, kaj češ, takšne smo Rožice, ne!

_____________________________

ROŽICA

Vsak danj manj...
In ta trenutek je lepo....
Čeprav je zunaj eno stinki vreme, smrdi po plastificiranemu dimu, po vlagi iz kleti, zebe, ker ne kurijo in še kar ne bodo, ker se vlaga zažira v vsako poro, ker ni svetlobe... ker glumimo glivice tuki...

Ampak je lepo ker sem in ker sem to jst.

Men je good. V večini

_____________________________

Vedno več nas je!

Zelo podobno razmišljam. Mal sem zmatrana od življenja . Po moje je to zato, ker sem čist hiperaktivna in se sploh ne znam ustavit, oz. nimam glih neke strašne šanse, da bi se, razen kadar zbolim. V vsakem primeru sem strašansko vesela, da živim v Evropi, da ne trpim pomanjkanja, o tem sploh ni dvoma. Samo to zmeraj ne pomaga v praktičnem lajfu, ko ti milion obveznosti visi nad glavo, ti pa si čist hin..... To ne pomeni, da mi lajf ni ok. To pomeni zgolj to, da ga zdaj malo bolj realno gledam, kot sem ga včasih. To pomeni tudi to, da se učim biti malo bolj sebična, ker včasih tega pojma nisem poznala sploh, saj mi je tako življenje precej lažje.

Drugače je pa tako, karin, da smo mi živeli zelo podobno kot opisuješ. Moja mama je delala kot pri norcih, sploh ne štekam, kako je zmogla vse. Pustimo fotra, ki je v službi res fejst garal, ampak doma pa glih ne. Pa nismo imeli nobenega denarja sploh - mi salame nismo videli celo moje otroštvo po moje 3x skup. Ampak moja mami je bila en srečen človek. Že navsezgodaj zjutraj je prepevala, ogromno se je smejala in ni dajala občutka, da ji je kaj hudega v lajfu. Ona je bila srečna, ker ni bilo vojne, ker smo imeli za jest in dvoje parov hlač, pa ker smo imeli toplo v stanovanju, pa da je imela službo, pa moža in otroke, ki jih je ljubila. Pa glih tako ni bilo babic za čuvanje in podobnega. Samo a veš, če vprašaš mojo hčer, ko bo velika, sem skor zihr, da bo glih tako rekla, da smo ves čas delali ko pri norcih, ker smo bajto gradil, pa da nismo imeli glih ne vem kolk denarja, pa da jih ni nobena babica pazila in pomagala, ampak da je ona imela vse kar je rabila. Pa če si vprašal mojo mami, bi enako rekla za svoje otroška leta.

Jaz mislim, da ima vsaka doba v zgodovini neko svojo osebno noto. Prej so bile vojne, pa so bili srečni že če jih ni bilo, potem smo bili srečni, ker smo imeli za jest in za oblečt, zdaj imamo vse, pa tudi dovolj časa za preseravanje in iz tega vidika si zmišljujemo in zahtevamo, da je vse po naše, družba je postala zahtevna, vse več moramo ustvariti in vse več si želimo. Pričakovanja drugih do nas so postala velika. In če hočeš nekako normalno funkcionirat v družbi, moraš presneto veliko nudit in dajat. Lahko pa ostaneš doma, rečeš da se "v tem svetu ne znajdeš" ali kaj podobnega in živiš tako, kot so živele naše mame ali babice ali prababice. Pa nisi nič profitiral, ker si samo prestavil napor na drugo področje dela. No, tako jaz to vidim. Meni se vse skup pač zdi življenje. In ja, meni je naporno.Samo tak je pač lajf, itak ti ne preostane nič drugega kot sprejet to.  Včasih se mi ni zdelo tako zelo, sploh ne. Samo potem se pa počasi malo prekuriš, ker leta in leta tak tempo ni glih neka zdrava zadeva.   Starejša kot sem, bolj dojemam življenje tako. Znajti se moramo, vsak po svoje in vsak tako, da si naredi lajf čim bolj enostaven. Je pa to včasih težka naloga, to pa čist zihr.

ma niti ne  ..... čez teden sem sama z 18m hčerko, čez 3t imam PDP, partner se vrača za vikende..........  je bolj utrudljivo kot težko :=) 

_____________________________

polona 5.4.2007, 55 cm 3900 g
vili 19.10.2008, 57 cm, 3910 g

bila bi neustavljiva, če bi lahko začela....

Pred pol leta bi rekla ja, zdaj lahko rečem ne.

Mislim, da imamo premalo hvaležnosti pa polno rit vsega.
Po drugi strani pa nam to narekuje življenje, da tako moramo biti. (mobilni telefoni, dva avta pri hiši...)
Ja, tudi meni je včasih težko živeti. Zaradi psihičnih pritiskov. Zaradi službe, zaradi odnosov med ljudmi.
Pa preveč se bojimo za službe, včasih tega ni bilo. Služba je denar, denar pa osnova za preživetje.

A veš, kaj je mene pred kratkim prizemljilo. Nekaj sem se sama sebi smilila, ker nimam dovolj časa, da bi natrenirala 21km preteči pod dve uri (ja, eni  pa mamo probleme ). Potem sem pa brala članek o mladem uspešnem atletu, ki je na letošnjih OI nastopal za ZDA. Pred nekaj leti so ga v okviru neke Unicefove akcije pripeljali iz begunskega taborišča nekje v Afriki. In je rekel, da je šele, ko je prvič na TV videl ljudi, ki tekmujejo v teku, spoznal, da se da teči še za kaj drugega kot za to, da si rešiš življenje. Tisti dan sem imela tak knedl v grlu...

Pa nisem za to, da se na vsaki točki svojega življenja primerjamo z manj srečnimi. Tudi ne zanikam, da je lahko vsako življenje hudo naporno in tudi nesrečno; vsak od nas ima svoje demone in črne globine. Ampak včasih je pa vseeno treba življenje pogledati iz druge perspektive in se naučiti ceniti, kar imamo.

uh, tole si bom pa kar nekam shranila

_____________________________

...vox populi...

Ne, meni je super.

Resno, včasih edino zapsihiram, da mi je tok lepo, da me zihr neki nekje čaka... Koza sem, vem.

_____________________________

Mirna - 19. 12. 2003
Zarja - 30. 10. 2006

streho nad glavo mam, svojo sem si jo sama postavila, za jest mam, službo redno mam, zdrava sem,... kva še hočeš? men je čist fajn... včasih si rečeš, da bi mogoče česa več, vendar nam ne gre slabo.

eni pa čist preveč jamrajo, da bi pa potem kej naredil zato, pa ne a ne... najbolj jamrat, pa čakat ne vem koga, da bo kej naredu.

samo sami si lahko pomagamo.

Ne več.

_____________________________

Življenje brez otrok je kakor akvarij brez ribic..

Moje življenje ni ravno težko, bi rekla da je na momente prej stresno. Ampak saj dandanes ni nobenemu lahko. Ne mislim na težave, pa je življenje čist O.K.

Si me prehitela. Točno to sem hotla napisat.

-----------------------------
   

_____________________________

ROŽICA

Bilo je zelo težko, kar poskušam počasi preboleti.Življenje mi je naproti pripeljalo človeka, ki mi je edini v življenju pomagal.Hvala ti mož.

Tole je fajn.

Trenutno mi je super upam da čim dlje tako ostane oz. da se še male izboljša