Kako povedati svojemu otroku, da ga očka ne mara, da se sploh ne briga za njega. Sicer je moja zgodba taka: S fantom sem bila srečno zaljubljena, bila sva skupaj leto in pol.Potem pa sem jaz po nesreči zanosila in me je fant pustil.Rekel je naj grem delat splav ali pa je med nama konec. No jaz sem se pač odločila za mojega otročička, kljub temu, da so moji odločitvi nasprotovali skoraj vsi. Govorili so mi: stara komaj 20 let, brez partnerja, brez šole in službe, da si tega ne morem privoščiti in da ne zmogla. Edina on vseh me je pri moji odločitvi podpirala moja mama.

Tako sem bila celo nosečnost sama, rodila sem brez problemov, sinčka ki mi pomeni vse.Ko sem rodila sem bivšega fanta poklicala, da mu povem, da sem rodila ampak tudi tel. ni dvignil. Poslala sem mu sms ampak ni bilo odgovora.
Tako da bivši otroka nikoli ni videl, se zanimal za njega, skratka nič od nič. Očetovstva prav tako ni podpisal, jaz pa ga nisem želela tožit.

Enkrat se je celo zgodilo da smo se naključno srečali, ko je videl mene in malega se je samo obrnil stran kot da me ne pozna.

Zdaj sem srečna mlada mamica, študiram, imam še eno leto do diplome, delam preko študetskega servisa in z malim živiva pri starših. Morem povedati da otroku ni nikoli primanjkovalo ljubezni in pozornosti, dobi vse kar si zaželi (seveda v mejah normale). Tudi vsi sorodniki, kateri so prej nasprotovali moji odločitvi, sedaj obužujejo mene in malega da zmoreva.

Do letošnjega septembra ni bil v vrtcu, ampak ga je čuval dedi,ki je v penziji. Skoraj nikoli prej nismo pred njim omenjali besede "oči", sedaj pa ko je v vrtcu najbrž večkrat sliši besedo očka. In tudi vidi otroke, ki jih pripelje očka in mamica skupaj. Najbrž ve da njemu nekaj manjka.

In sedaj me je že večkrat vprašal "mami, kje je moj oči". Ko me je prvič vpraš sem se obrnila stran, saj so mi po licih začele polzeti solze. Nč mu nisem odgovorila, pač pa sem preusmerila njegovo pozornost drugam.

Zdaj se je to že večkrat zgodila, zato me zanima, kaj bi ve odgovorile svojemu otroku, ko bi vas kaj takega vprašal. Saj jaz nevem kako mu primerno njegovim letom (1.decebra bo 3 leta)razložiti da nima očeta oziroma da ga očka ne mara in da mu je vseno za njega.

Sicer bi bilo najbrž najboljše da grem svetovalni delavki v vrtec in se z njo pogovorim ampak sem vseeno za nasvete  želala vprašati še vas.

Hvala za vse odgovore

_____________________________

Mamica!Nisem pticek,nisem veter, nisem soncek zlat, tvoj otrok sem ljuba mami in imam te srcno rad!

Pomoje je najbolje da res stopiš do socialne delavke v vrtcu, katera ti bo najbolje svetovala.

Ne govori otroku,da ga ocka ne mara!!!! Res ni lepo,da je tako ravnal,mogoce ni dorasel vsej zadevi..???.Poskusi otroku razlozit,da sta se z ockom odlocila,da je za vse najbolje,da zivita loceno!Da sta se prevec kregala....Ce se da,tudi ne govori nic slabega o njegovem ocetu,konec koncev je to le njegov oce.

Saj ni nikjer napisala, da otroku govori kaj takega. Besedi oče so se do vrtca izogibali.
Po moje otroku razloži, da njegov očka pač ne živi z vama. Seveda ne bo razumel, ampak najbolj pomembno je da ve, da ima tudi on očka nekje.
Res žalostno, take zgodbe.

Tudi jaz sem mnenja, da otroko ni potrebno govoriti, da ga oče ne mara . Raje mu povej, da si nista želela živeti skupaj (oziroma, da oče živi drugje).
Vidva pa živita pri babici in dediju in da se imate tako super da zaenkrat nikamor drugam nočeta iti. 

anja, to je res žalostna zgodba in pogumno si naredila da si se odločila za otroka. očitno pa tebe vse skupaj še zelo boli. mislim da ni prav da otroku o tem ne odgovarjaš, prav tako se strinjam da imajo predhodnice prav da mu ne govoriš da ga oči ne mara. una ideja: z očetom sva se tako odločila da je za naju bolje da greva narazen ... korektna in dobra za oba.

ja otrok bo imel težave s tem, in verjetno jezo, bolečino ... potreboval te bo da mu pomagaš skozi to. predvsem pa da ne mešaš svojih občutkov z njegovimi.

mogoče ti bo pa res kaka svetovalne delavka pomagala speljati ta pogovor, oziroma svetovati kako reagirati. drži se in pazi nase ... pa ne bit huda: ampak ti želim čimprej srečo v ljubezni ... očima marsikateri otrok čisto lepo sprejme za očka.

zakaj bi mu pa to govorila ( da sta se veliko kregala in odločila da bosta živela narazen) če pa ni res sicer je res težko in verjetno neprimerno otroku razlagat, da ga očka ne mara, samo tako žal je v tej situaciji. ampak otroku lagat da ima nekje očka, ki ga ima rad.... ne vem, to se mi zdi še bolj kruto kot to, kar je oče naredil. ker potem ima otrok določena pričakovanja, saj če ga ima očka rad, bo pa ja prišel enkrat.
je pa težka tole...po moje je najboljše otroku razložiti nekako  da on nima očka, da se je pač mamica odločila sama imeti otročka. pač nekaj v tem stilu, na otroku razumljiv način. detajli se pa dodelujejo sproti, ko otrok odrašča in razume določene stvari. absolutno pa nebi lagala. in seveda tudi nebi o očetu govorila slabo, na način da bi se otrok zaradi tega počutil zavrženega. sicer sama najbolje poznaš svojega otroka in veš kako in koliko razume in na kak način mu lahko razložiš.

Se strinjam.
Za lazjo se bos samo zapletla in zaprla vrata.

Na tvojem mestu bi se posvetovala s socialno delavko.
Prav tako bi poskusila vzpostaviti stike z ocetom, vsaj preko CSD.
In uredila bi ocetovstvo, na lep ali manj lep nacin. Zdaj je od prvega soka minilo ze nekaj casa, in ti bo to lazje.

mah, jst pa ne vem če bi ker če noče, če mu ni....pa v končni fazi se je sama tako odločila, da bo otroka obdržala, kar je čisto ok..on pa je tud imel pravico do tega, da otroka noče...samo meni se nebi dalo s tem ubadat, če njemu ni, če on noče videvat otroka in imet stikov z njim, pač klinc ga naj gleda. pa pustmo tisto, da ima otrok pravico do očeta....če ga oče ne mara nekaj na silo, da se bo otrok ja bedno počutil

Takrat jih ni hotel, verjetno tudi zdaj ne.
Ampak ce hcerka sprasuje po njem....kaj pa vem, vsaj po uradni poti naj gre.

to vsak zase ve, samo meni bi se nekak gravžalo kt da prosjačim zdej, zase in za otroka, da se on usmili in mu nakloni kako urico svojega časa če bi on pokazal interes, pol valjda...konckoncev mu je fotr...res je....samo prisilit preko nekih ustanov človeka, ki mu ni...men se zdi ponižujoče. ker če sem se jaz sama odločila obdržat otroka, pol sem ga sposobna sama vzgojit. in to na način, da zanj ne bo frustrirajoče.

< Sporočilo je popravil ulla80 -- 27.10.2008 20:44:15 >

Saj ne pravim, da bi ga prisilila.
Bi pa poskusila.

To vse stoji.
Samo otroka zanima, kje je oce. Mogoce bi pa ona zelela imeti stike. Kaj pa vem. No, jaz bi vsaj poskusila, tko na izi.

samo poskusiš tko, da ga pokličeš, mogoč na kak kofe pa vprašaš, se pomeniš. in vidiš kje si.  preko csd, na lep ali manj lep način pa men ni glih na izi sam jst sem čudna, sej vem.

Ne, mas prav .
Vsaj na izi nacin je vredno poskusit.

no, zdej ko sma pršle do točke, da mam prov, pa lahko nehama smetit

Jaz sem samo svetovala,da naj mu ne govori,da ga oce ne mara! Anja 85 namrec sprasuje,kako povedati otroku,da ga oce ne mara! Nisem pa tudi mislila tako hudo,da otroku laze,kako zelo sta se kregala-mogoce sem narobe napisala-pac,da se mu nekako pove,da nista bila za skupaj in sta se odlocila,da greta narazen!

Hm, sama sem bila pred leti v podobni situaciji, kot ti, oče se ravno tako ni zmenil za otroka, imela pa sem urejeno očetovstvo, ker sva se razšla nekaj mesecev po rojstvu otroka.
Tudi pri mojem sinu so se pojavljala podobna vprašanja, ki so sčasoma prešla že v prave travme. Ker sva že tako hodila k psihologinji zaradi drugih težav, sem jo vprašala za nasvet. Dejala mi je, naj otroku vedno povem po resnici vse, kar me bo vprašal, seveda njegovi starosti primerno. Če ga oče nima rad, mu je to bolje povedati, kot pa da živi z eno predstavo, kako očka nekje komaj čaka, da ga vidi, pa mu mamica to ne dovoli. Take predstave hitro zrastejo v malih glavicah.
Skratka, jaz sem se tega držala in mu tudi povedala, kar je vprašal. Ker je bilo prisotno tudi fizično nasilje, sem mu tudi to povedala, ko sem presodila, da je dovolj star.
Moraš pa zelo pazit, da mu vedno daš vedeti, da dete ni nič krivo, da ga oče ne mara.

Jaz sem mojemu lepo razložila da se je ati pač odločil da nebo živel z nama in da nama zaradi tega nič ne manjka. Da ne sme mislit da ga ati ne mara ampak da je treba spoštovati njegovo odločitev, če naju pač ne želi videti. Da zaradi tega pač ni slab ati ali pa karkoli. Povedala sem mu tudi, da ko bo velik, če bi ga rad videl ga bom peljla k njemu. naj si otrrok sam ustvari mnenje!

verjamem, da si jezna na njegovega očeta, a ni prav, da mu rečeš, da ga oče ne mara in da mu je vseeno. Kot je rekla ciciban...poskusi otroku razlozit,da sta se z ockom prevec kregala in sta se odlocila, da zivita loceno!Ce se le da, ne govori nic slabega o njem. Predlagam, da stopis do otroskega psihologa, ki ti bo najbolje vedel svetovati kako reagirati tudi v prihodnje.

< Sporočilo je popravil tinkatonka -- 27.10.2008 22:51:33 >

_____________________________

Ponosna mamica Aneju in Jakobu.
--------
Vsaka mama je prava mama, dana za srečo in veselje. Prava. In ena sama. Za vse življenje.
(T. Pavček)

ok, res ni treba govoriti, da ga ne mara (tega niti ne vemo, kaj se dedcu plete po glavi, če sploh kaj)...da se je odločil, da ne bo imel stikov z njima mu pa lahko pove-saj to tudi je resnica! naj mu pač pove, da ljudje vvčasih niso dovolj "odrasli", da bi se odločili in skrbeli za otroke in da ja pač tak tudi njegov oče. mogoče bo pa nekoč bolj zrel in ga bo želel videti, nikoli se ne ve, naj pa na to raje ne računa.

če te otrok vpraša: kje je moj oči?, mu seveda ne moreš odgovorit z: tvoj oče te ne mara. rečeš mu, da živi drugje, da pač vsi otroci z živijo s svojimi starši. in da s tem ni nič narobe ker obstaja več vrst družin in da sta samo otrok in mamica tudi družina.

nisem pristaš blatenja bivših partnerjev, ampak roko na srce, da ima tale moški rad svojega otroka?! od kje  ta občutek?

< Sporočilo je popravil urška -- 28.10.2008 0:26:21 >

Jaz sem sinu povedala resnico - da je njegovemu očetu vseeno zanj in da ga ne zanima. Je pa res, da ni star 3 leta. Ko sva se z njegovim očetom razšla, je bil star 6 let, zdaj je pa star 11 let. Vse mu je jasno tudi brez mojih besed ali dejanj. Nikoli nisem razumela, zakaj naj mu lažem. Nikoli mu ne bi rekla, da ga ima njegov oče rad, vendar živi drugje in trenutno nima možnosti skrbeti zanj. Zakaj, če ni res? In če to vidi tudi otrok? 3-letnik pa tega še ne vidi in ne razume.

se popolnoma strinjam