Še nikoli v življenju nisem bila tako notranje in čisto zares žalostna.
Imam leto dni starega fantka. Saj veste, kakšni so taki mali. Za pojest!!

In moji starši nas gladko ignorirajo. Kar se je rodil, sta ga videla trikrat, nikoli ne pokličeta in vprašata, kako je, ne moremo več tja na obisk, ker nimata nikoli časa, na rojstni dan sta pozabila, če pošljem kake slike, ne dobim niti hvala nazaj, niti pojdi se solit...nič.
Jaz ju pa pogrešam in rada bi ju videla, jima pokazala mojega fantka, ki je prijazno in milo bitje.
Ne da se mi več prosjačit za dovoljenje za obisk. Samo rada bi, da bi nas bili veseli.
Hvala, ker sem se lahko zjokala na vašem forumu. Saj je žalostno, ampak mi je hkrati lažje, da imam občutek, kot da bi zares nekomu povedala.

Alba

To je pa res žalostno!  Kako ste se pa razumeli, ko si bila noseča?Nočem pametariti, ampak obnašata se pa kokr da nočeta več imeti stika s tabo in tvojo družinico. Najbolje da ju pokličeš in se malo pogovorite.

_____________________________

Mamica zmeraj razume, kako ti je pri srčku, razume vse tisto, kar vesta samo ti in ona. Mamice ne pozabiš, nikoli v življenju. Taka je moja mami.

Me je kr zbodlo pr srcu, ko sem brala kaj se dogaja... Nevem, ma tudi po mojem bi se blo pametno pogovorit z njima in jima povedat, da ti manjkata, da ju pogrešaš in imaš rada.... Se z pogovorom zeloo dosti lahko reši, je pa res, da mora bit volja na obeh straneh.

Srečno!

ja vse skupi je mal čudn da se tako obnašata....jaz bi ju na tvojem mestu odkrit vprašala iz oči v oči...sicer bi jima najprej povedala svoje občutke kako se počutim ob tem in kako to da imata tak odnos...

ne vem, kaj bi se moralo meni zgoditi, da bi ignorirala lastnega otroka in vnuka

kaj naj ti rečem?

bolano, patetično, za v rit nabrcat....ne glede na razloge, zakaj je tak

_____________________________

...vox populi...

Sploh mi ni jasno, kako se to lahko zgodi, je pa res, da pogovor, tak odkrit, premika gore. Mislim da nimaš druge, kakor da greš do njiju, se usedete za mizo in se pogovorite. Potem boš vedela kako in kaj in se ne boš več spraševala zakaj.

Veliko sreče!

Žalostno ... kaj pa, če se ti povabiš k njim in pridete, pa se še pogovorite? 

_____________________________

Aleksander "the great" is here :)
08.08.2008

Ne štekam situacije, kako sta se pa starša prej vedla? A si morala prej tudi prosjačiti za njuno ljubezen? A si morala prej tudi dovoljenje dobiti, da prideš tja? Kakšen odnos ste imeli? A nimata smisla za otroke, ali so jima odveč, ali so jezni nate zaradi česa tretjega, ali imata mogoče kak hobi, ki jima je daleč pred vsem ostalim? Tale vprašanja niso njun zagovor nit slučajno, samo zanima me celotna slika.

POZDRAVLJENA! Prav je, da včasih tiste hude stiske povemo, dobro je da obstajajo takele možnosti, kot je forum. Tukaj ste tako iskreno izpovedala svojo stisko, morda bi bilo prav, da bi to vedeli starši. Ker pa je take stvari težko povedat, bi jih jaz na vašem mestu napisala. Napišite vse te svoje občutke v pismo. Mogoče pa starša ne želita biti vsiljiva, kajti večkrat se sliši, kako ta mladim težijo. Ko pa boste vse to napisala, se bo situacija razjasnila. Vaši odnosi se bodo izboljšali, ali pa boste vedela, da želijo vaši starši imeti čim manj kotakta z vami. Bole bo, ko boste vedeli , kaj je na stvari. SREČNO!

Oje, ojej.

Ampak res napiši še zakaj se tako vedeta do tebe. Si ju razočarala s tem, ko si zanosila? Si izbrala za njune pojme neprimernega partnerja? Ponavadi je v ozadju nek razlog, ki pa je z njune strani zelo sebičen. Jaz za sebe ne vem, če bi prosjačila svoje starše, naj imajo radi vnuka. Če ga nimajo, bi ga držala daleč stran od njiju. Ti pa imaš očitno veliko željo, da bi ga onadva vzljubila. Zakaj????

 Si sploh ne znam predstavljati kako to boli, ker sta obe babici čisto nori na mojega sinka. Nasveta nima, ker hvala bogu nisem v tvoji koži, lahko ti pošljem le en veeeeeeeeeeelik in tople objem

_____________________________

Nisem vedela
koliko ljubezni imam v srcu,
dokler me ni nekdo poklical MAMA

žalostno, da se starši takole obnašajo

Če že tvoji starši nimajo časa zate in jih nikoli ni ko bi ti šla k njim na obisk, jim napiši pismo in jim povej kako se počutiš, da jih imaš rada in da jih pogrešaš. Skratka napiši jim to kar si napisala tukaj.

Upam, da se bosta potem tvoja starša zavedala, kaj sta storila in da jima bo potem pošteno žal.

srečno

mah na žalost je tako, da družinski odnosi še ne pomenijo tudi toplih odnosov. jaz sem se s tem sprijaznila in mi je precej lažje.

Mislim, da tukaj obstaja še druga plat zgodbe, ki si nam jo zamolčala...Kar tako starši ne ignorirajo hčerke in svojega vnuka...če pa so bili že skoz taki, pa tudi sedaj ne moreš pričakovati kaj drugega. Najprej bodi toliko poštena do sebe in razčisti v čem je srž tvojega "problema".

Da ti samo napišem, da je to žalostno....to ne reši vašega problema, ker enostavno mi ne vemo, v čem je problem....tako, da.....

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Hmmm,

res se tudi meni zdi polovična izpoved, saj manjka bistvo, zatorej ne morem vnaprej kaj povedati, kako bi se dalo to urediti. Pred rojstvom je bilo vse v najlepšem redu, videli ste se 3x na leto, spraševala sta... Koliko paje razdalja med vami? 100, 1.000 km? Sicer se mi pa zdi, da ne pričakuješ pametovanja in konkretne pomoči, ampak j bilo res samo za "zjokat na forumu"...

LP

_____________________________

Vsak dogodek je pozitiven iz določene perspektive.
Neli se je to poletje naučila plavat brez rokavčkov...
Rea pa se potopi pod vodo in vstane z nasmeškom...

tudi mi smo v taki situaciji. pač ne z mojimi starši. pa smo potegnili črto čez njih, pa naj se majo fajn tak kot je. naše še niso videli. očitno jim je tako prav. 

Predlagam ti, da se ne obremenjuješ s tem. Bog vedi zakaj se tako obnašajo. Če sta starša odprta za pogovor, kar vprašaj za razlog. Če nista pa raje ne bezaj.

Je žalostno seveda, vendar se je potrebno sprijazniti s situacijo. Bodi močna

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Jaz sem mojo babico spoznala pri šestih letih. Ko je prala perilo v kopalnici, sem jo pocukala za krilo in ona je vprašala: Ja, čigava pa si ti?" In jaz sem ji odgovorila: " Jaz sem tvoja vnučka." Škoda, da se tega tako spomnem, na žalost pa je to tako. Sedaj je že pokojna in jaz nikoli nisem gojila nekih čustev ne do nje, ne do dedka. Skregala se je z mojo mamo in ni znala bit ne mama moji mami in ne babica meni in sestri. To sega daleč, ker je njo tudi zapustila mama in enostavno potem ni znala bit tudi sama mama in babica.

Pogovori se s svojimi, in jim razloži kako se počutiš. Premalo si nam povedala, da bi lahko razumeli vso zgodbo. Ponavadi je več plasti v ozadju. mogoče so pa enostavno taki in si ne pustijo zmotit svojega vsakdana, al ste imeli kdaj kakšen spor, ki ga niste zgladili?! Mi lahko samo ugibamo. V glavnem pogovor lahko reši marsikaj. Škoda je, da bi otrok odrastel brez starih staršev. Še je čas, in upanje umre zadnje.

Hvala vam vsem, za prisrčne besede podpore in za to, ker skušate razumeti z mano nerazumljivo, čeprav ste mi popolne tujke.

Tudi če bi zapisala vso družinsko zgodbo in zgodovino, ne bi moje žalosti in tudi ne njunega življenjskega principa popolnoma nič spremenilo.
V osnovi sta zelo dobra človeka, vedno sta me imela zelo rada in mi nudila maksimalno, kot sta mogla. Karakterno sta pa izjemno težavna kombinacija in je bila njuna skupna in naša družinska pot mnogokrat v duševnih breznih in osebnostnih stiskah.
Skozi leta sem se naučila distancirati se od vsega tega, paziti na svoj jaz in najti pozitivno luč v vsem, kar me obdaja.
Moje sedanje življenje je popolnoma mirno, preprosto, očiščeno vseh predsodkov in podobnih navlak, ne vlečem s sabo starih zamer in odpustila in pozabila sem večino temnih dni. Edino tako lahko sem, kakršna sem.

Ne živimo tako blizu, da bi se kar vsedli v avto in bili že tam. Navadno prespimno, ker je prenaporno v enem dnevu prevoziti pot tja in nazaj, še posebej z malim otrokom. In komentar, da od takega vikenda onadva nimata nič, me je zelo zabolel. K nam nimata navade (ali volje) priti.

In zdaj so pred vrati prazniki...pa potem še eni...jaz pa tehtam in tuhtam v sebi, ali naj pokličem, ali naj pišem, ali naj res kar gremo tja, rezerviramo hotel, predvidevam odgovore, si zamišljam dialoge, si skušam predstavljat, kaj se pogovarjata, kako jima je, kaj razmišljata, nas kaj omenjata, sploh povesta komu, da imata vnučka...

Veste, pride kak dan, dva, ko je vsa ta bol v meni še bolj izrazita in močna in hoče počit, se razlit in zjokat...in potem spet potihne nazaj v srce in tam mirno čaka, kaj bom naredila z njo. Saj ne vem, je sploh v moji moči, prepričat nekoga, naj ljubi nekoga drugega, samo zato, ker ta drugi obstaja!?

Moja tašča nam vedno iz srca in na vsa usta reče:"Pridite, kadarkoli, ni važno, vi samo pridite!" Za te besede sem ji neznansko hvaležna, hkrati pa me pečejo v grlu, v sapniku, v duši, v celem telesu, ker bi jih tako rada slišala iz tistega srca, ki je meni dal življenje.

Še enkrat hvala, ker lahko moja bol tu poči in se razliva v teh vrsticah.

Ampak še sedaj nisi napisala zakaj je do tega prišlo, ali je bilo tako že od nekdaj, si se jim kaj zamerila ali kaj tretjega?