Mogoče pa je bolje, da tvoj sin nima preveč stika z njimi, če po tem sklepam.



Naredi tako kot čutiš TI in se ne oziraj na druge.

To je tisto, kar ni bilo napisano v prvem postu. Praviš, da si se naučila, onadva pa očitno ne. Nikoli se nista naučila deliti svojih čustev, ne med sabo ne z drugimi, zato sta bila taka tudi do otrok(a), posledično pa se to prenaša na vnuka.
Naj ti ne bo težko, če imaš takšno taščo. Glej, moja "starša" se nista oglasila (prisilno sem se odselil pri 12) niti ob koncu OŠ, ne za maturo, ne za poroko, rojstvo dveh vnukinj jima ne pomeni nič. Ker nisem hotel biti njima podoben, sem jima vedno poslal vabilo, na katerem sta bila iskreno in prisrčno vabljena. Pa ju ni bilo nikoli...
Tašča? s taščo pa zdaj živim pod isto streho, pa čeprav je včasih pain in the ass, je še vedno super babica.

Edino, kar lahko rečem je, da jaz bi šel vsaj na pogovor...
LP

_____________________________

Vsak dogodek je pozitiven iz določene perspektive.
Neli se je to poletje naučila plavat brez rokavčkov...
Rea pa se potopi pod vodo in vstane z nasmeškom...

Alba chiara,jaz te popolnoma razumem imam namreč zelo podoben primer samo da gre pri meni za mojo taščo,moja pikica je stara 5 mesecev in jo še ni prišla pogledat tudi pokliče ne da bi se pozanimala kako je mala skratka nič smo izbrisani iz njenega življenja.Ja to zelo boli sama sprobavam to situacijo.Pa vam lahko povem da sva se krasno razumeli do trenutka ko je izvedela da sem noseča,mogoče se je vstrašila za sinka nevem zakaj,saj sva deset let skupaj in živiva v svoji hiši .se pa veliko krat zalotim da premišljujem kako bom svoji princeski nekoč razložila zakaj jo imam ena babi rada druga pa tudi pride ne.Zelo to boli tako da bodite srečne če je pri vas vse vredu.Tako da mislim da ni nič zamolčala ker nima pomoje kaj.Pri meni je to nastopilo v trenutku da se je obrnila stran in nas nepozna:AMPAK BOMO PREŽIVELE BOŠ VIDELA  

Vzemite taščo za človeka, ki bo vesel vikenda z vašo družinico. Poskusite napisat pismo. Naj bo namenjeno vašim staršem. Potem ga lahko odpošljete in jima poveste kako hudo vam je zaradi vaših odnosov, ali pa ga enostavno zažgete. Ko bo spet prišel krizni trenutek pa zopet pišite. Prav je, da izpoveste vse, kar vas boli. Verjemite, pisanje olajša dušo. Sebe pa razdajajte tistim, ki vam vračajo.

Verjetno ti ne bo treba nič razlagat - otroci stvari sprejmejo stvari take, kot so. Ne rabijo neke logike v tem. Vsaj jaz nisem - pa sem sicer zelo logično bitje - vedno hočem vse razumet. Ampak otroci bolj kot odrasli razumejo, da smo ljudje različni in so eni taki, drugi pa drugačni in ne delajo iz tega neke tragedije. Kdor jih ima iskreno rad, ga imajo radi nazaj. Kogar nikoli ni blizu, se zanj ne zmenijo in ga ne pogrešajo, ker nimajo nekih privzgojenih vzorcev v glavi, da mora bit babi taka in taka, teta taka in taka... To pride šele kasneje... PO moje če bi odrasli znali to tako dobro sprejemat, bi bili precej manj nesrečni...



Podpišem.

Ronja, se popolnoma strinjam s tabo.
Tudi moji otroci so prikrajšani za babi z moje strani. Npr. 11 mesečnega otroka ni niti prišla pogledat, ne čestitke, nič. Pa imam še dva starejša otroka in je čisto nič ne pogrešata. Pravita, da bi bilo najhuje za njiju, da ju ne bi midva "marala", pa še to zato, ker me vidita, ko mi je včasih hudo, ker me pač lastna mati na grd način črta iz svojega življenja. Hudo mi je zato, ker je moja mama, to, da pa ne "povoha" svojih vnukov, mi pa še zdaleč ni mar.

Jaz bi jih enostavno črtala iz mojega življenja.Brez obiskov, tel.klicev in vsega ostalega. Takih ljudi ne potrebujem v mojem življenju, pa ni važno kdo so!!

Pa si že poskusila to situacijo, da ti je to tako enostavno.