Mah jaz sem že zgubila upanje. Vse gre narobe. Z dragim sva želela kupit parcelo in obnovit hišo, ki stoji na njej, pa je parcela s tisto podrtijo predraga za naju. Rada bi šla nekam na svoje, nemirna sva v tem stanovanju oz v tej mali hiški, ki sva jo vzela v najem. Niti s psom ne moreva ven, ker imajo sosedje spuščenega nemškega ovčarja, ki me je že enkrat napadel in mi strgal jakno, ko sem šla s svojim kužkom ven, drugi sosedje imajo dva velika pit bulla, ki sta tudi spuščena, sicer imata nagobčnike, ampak vseeno. V drugo smer imam pa 50 m asfalta, nato pa se pot konča, vmes sta pa dva velika psa samojeda, ki me je vedno strah, da bosta preskočila ograjo. Sonce do te hiške sploh ne pride, TV-ja še vedno ni oz ne dela,...
Bodoči možek pravi, da bi se rad selil, mene je pa strah, kako naj poveva to lastniku hiške in njegovi ženi, nočem se kregat.
_____________________________
Čez petdeset let ne bo več pomembno, kakšen avto ste vozili, v kakšni hiši ste živeli, koliko ste imeli na bančnem računu in kako ste se oblačili. A svet bo morda za odtenek boljši, ker ste bili pomembni v življenju nekega otroka.