Joj, mi danes telefon zvoni, za popenit. Komaj zaspim, spet telefon
.
Tako da sem zdaj lepo računalnik prižagala, pa da vam zgodbico napišem
.
Spala spet do kakšnih dveh, potem sledilo premetavanje po postelji do pol 6-h. Potem pod tuš, tik pred odhodom pa v akcijo pa plavalčke lovit. In ko dragi zadevo dokonča sam v kopalnici, prileti nazaj in reče, da se mu je orodje skorajda v lonček prilimalo
in kaj če ga ne bi mogel ven potegniti. In potem sva vizualiziriala, kako greva k Rešu in ima on pod bundo lonček priliman na ...
. Kasneje sva prišla do ideje, da bi uporabila kozarec od kumaric in prišla k Rešu in rekla, midva imava plavalčke že s sabo in privekla tisti ogromni kozarec na plan
. Sem si kar predstavljala Reša, kako bi oči ven vrgel
. No, v glavnem, je bilo že za dobro jutro kup smeha.
V avtu sem mu govorila štorijo od Bambi, kako je njen kar ven pobegnil, ko je tisto ogromno iglo zagledal in da ji je rekel, da je mislil, da bo kričala
. Sva se spet dobra narežala.
No, in ker sem jaz težila, da greva že zelo zgodaj od doma (čeprav sem v avtu ves čas poslušala, kaj bova počela tam toliko prej), sva bila v ordinaciji že ob 7.30. In je bil eden par že pred nama. Če bi prišla ob 8.15, kot mi je ata napisal, bi bila po mojem zadnja na vrsti.
Aja, vzela sem samo Apaurinček ob 7-h, ker sem si rekla, da pri petih foliklih že ne bi smelo biti prevelik bolečin. What a mistejka. Imam zdajle že en Ketonal v riti
.
Oborožila sem se od zob do pet, da jih ne bi spet slišala. Mapco s sabo, pa Apaurine in Ketonale, pa uporabljene injekcije (ki sem mu jih, btw, seveda pozabila vrniti), pa štumfke, pa lonček z napisanim priimkom.
No, prideva notri, in ata reče, vi kar gor, mojemu pa, vi pa opravit svoje. Pa jaz iz jakne prvilečem, da imava že s sabo, in ata, no, dajte to njemu, naj on to opravi, vi se pa pejte slečt. In se slačim in slišim, kako jih moj posluša, da zakaj sva priimek na pokrovček napisala, da pokrovčki se lahko zamešajo in da bi morala na lonček. Moj pa, ki sicer nikomur ne ostane dolžan, aja, ja, pa res
.
Potem da Žan slikce od plavalčkov gor in ata, ja, poglejte, kako je on dober, vi pa ... Sem rekla, da jih ima moj za celo Slovenijo dovolj
.
In ata začne masaker zganjati in jaz samo naenkrat začutim, kot da bi se polulala, in rečem, a mi kri teče in ata reče, malo. V tistem pa moj, joj, jaz sem čisto moker ratal, kaj je to. In potem sva se pogovarjala, da je ata kar malo zmeden izgledal, ko sem začela krvaveti in mi je začel tiste ogromne tampone notri tlačit in ven dajat, moj pa, ko je kri zagledal, ga je skoraj kap
. Zdaj pa vem, zakaj nekateri moški ne morejo biti pri porodu. Ga zdaj že cel dan zafrkavam, da bi bila fora, če bi skupaj tam zlezel, bi ata penil kot nor
. Je moj rekel, da mu je mislil že reči, da mu je slabo, pa da si ni upal
.
No, foliklov pa sigurno kakšnih 7 in me verjetno zato danes toliko bolj boli kot navadno, kot jih j e 3-5. Sem bila že najprej vesela, potem se pa Žan ni in ni oglasil, in sem se že začela bati, da bo rekel, da ni nobene celice, ko je le javil, da sta dve. Zdaj končno vem, kako izgleda celica. Je v takšni meglici, meni izgleda kot kakšen pljunek, Žan jih pa posrka v pipetko ali kam.
Potem atu rečem, ja, kako si bom pa tampone ven spravila, pa reče ata, vi greste zdaj lepo počivati, jaz pa eno punkcijo naprej dobim. In potem greva z mojim na tisto posteljo, jaz sem dala le hlačke spodnje gor in ata pride z eno tako malo zeleno prevlekico in me pokrije po nogah
. Pa mojemu reče, da naj mi škornje in za obleči gre iskat in moj drsa v tistih copatih za nataknit sem in tja
.
No, čez čas pride ata pome, pa gremo tampončke ven dat, potem nama pa reče, naj se jaz oblečem in da naj kar počakava v tisti sobici s posteljo, da pride po naju, da se ne bomo z drugimi pari sekali. In se jaz oblečem in moj začne težit, da zdaj sigurno lahko greva in jaz rečem, da ne, da je ata rekel, da bo že po naju prišel, in moj, da sigurno lahko greva, da ja ne bova zdaj eno uro tam notri čakala. Potem samo malo vrata odmakne pa glavo ven pomoli pa čisto prijazno (navadno ni taka reva
) reče, če lahko greva. In ata, a sem rekel, da bom po vaju prišel. Jaz sem mislila, da bom umrla od smeha
. In potem pride čez minutko in jaz že oblečena, pa torbo čez rame, pa reče, ja, tole pa vi nesite, ona je ranjena
. Sem rekla, da nisem nič ranjena, edino psihično. In je ata me žalosto pogledal, in rekel, da to pa ve.
Aja, pa prej, ko sem jaz grdo gledala, ker sta bili le dve celici je tako z razumevanjem rekel, da razume, da sem slabe volje
. Je res zanimivo, da glede na to, da sem jaz precej zamerljiva, atu ne zamerim čisto nič in se režim vsemu. Sva se potem na ta račun v avtu še precej smejala, pa še mami sem šla zaupat štorijo.
Zabavno, v glavnem. Še bolj bi bilo, če bi bila kakšna celica več, ampak nimava kaj storiti.
Aja, pa rekla sem atu, če lahko jutri pokličem in on, kaj bom klicala, ga bom ravno pri čem zmotila (s tem, da sem do zdaj že dvakrat poklicala) in jaz, da bo že biolog pogledal, če si najina otroka razvijata in ata, ja, kaj če bo imel pa on tudi kaj za delati
. Se ne da, ta naš ata
. Pa da morava v sredo itak priti, da se zmenimo za naprej kako in kaj.
Potem sva se z mojim zmenila, da greva v sredo dol, potem pa naprej na morje. Če bo kaj ali nič. V vsakem primeru. In da ne kličem in da poskušam biti mirna do srede.
Uf, sem se natipkala zdajle
.
_____________________________
Veš, kaj? Enkrat bo uspelo!!!