Hej!
Porodilo še se mi je eno vprašanje. Koliko vas je z katerimi je bil partner pri porodu zraven. Kakšne so vaše izkušnje?

bil zraven prvič, zdaj gre drugič

njemu ni bilo ravno ne vem kakšen vau, meni tudi ne

bilo pa je fajn, da ti vse tiste papirje pomaga izpolnit če druzga ne(men se je mešalo od bolečin, pa je on odgovarjal nemesto mene)

pri samem porodu ni ravno v ne vem kakšno pomoč, bolj za družbo je pa potem carsko ko pride dojenček ven in ga skupaj spoznata


_____________________________

Vedno več nas je!

Bilo je super, bil mi je v veliko podporo!
Sicer njemu ni bilo preveč všeč, ker me je gledal, ko me je bolelo, vendar sem imela super porodno izkušnjo tako, da gre naslednjič 100% spet zraven!

Med porodom in popadki si tako ali tako čisto v svojem svetu in sploh ne veš kaj se okoli tebe dogaja, prej in potem pa mi je njegova družba zelo pomagala.

_____________________________

Moji sončki:
Anej 5.5.2008
Taja 23.11.2009
Brina 5.12.2011

Meni je bil obakrat v zelo veliko pomoč. Ne le kot družba, ampak tudi kot opora med popadki, pa tudi skakal mi je po trebuhu, ko je bilo treba...  Ko me je najbolj bolelo, sem ga gledala v oči, on me je miril, mi pomagal. Ne vem, kako bi brez njega. Res, super je bil.
Da ne omenjam dejstva, da lahko partner gre poklicat babico ali ti prinese robček itd itd...

Pri meni je bil odsoten in je vskočila prijateljica, bila mi je v neverjetno oporo in je nikoli ne bom pozabila. seveda je pa mož na naju še danes "ljubusumen" ko opisujeva najino doživetje.

Pri meni je bil obakrat. Meni je bilo super, ful ti pomeni če imaš pri porodu nekoga na katerega se 100 % zaneseš, pa še družbo ti dela, pa tudi neka posebna vez je nastala med nami. Porod je tako lepa izkušnja ki  pa je partner, če ni zraven ne more tako močno doživet. Ful mi je všeč, ker se moj partner kdaj pohvali pred otroki, da jih je on prvič videl, pa jima razlaga kakšna sta bila. Jaz tega občutka nebi zamenjala za nič.

Brez njega ne grem rodit!
Prvič je bil ob meni in upam da bo tudi drugič. Na živce mi je šlo če mi je kaj rekel in sem mu tudi rekla naj molči, mi je pa pomagala njegova bližina. MOčil mi je usta ker sem bila fulizsušena in zelo mi je pomagala njegova bližina. Saj če ga ne bi bilo bi bila tam sama ker babaica ni skozi pritebi. In zelo lepo je nakoncu ko smo bili vsi trije skupaj.

Moj je prerezal popkovino in je na to ful ponosen.

Ja je bil in tudi v zelo veliko pomoč sploh njegova roka ki sem jo držala med popadki  in ko me je masiral. Pa še babico je malo spustil iz njenih višav in se je začela vsaj malo bolj človeško obnašat. Pa še Tio je pobožl ko še ni bila čisto zunaj .

Brez njeg bi bilo 100x težje.

< Sporočilo je popravil cati -- 9.2.2009 13:00:18 >

Moj je bil tudi dvakrat zraven, in seveda bo šel še tretjič... Meni je bilo prav super, da je bil zraven, da imaš enega domačega človeka pri sebi, pa da vidi, kako se matraš, da zna bolj cenit . Priporočam!
Popkovino je pa on obakrat prerezal.

Moj je bil tudi zraven, NA SREČO. Brez njega bi se babice ful grše obnašale do mene, mislim celo, da mi je rešil življenje, ker sem fuuuul krvavela (moj v šali pravi, da je bilo kot na kolinah) in če bi bila sama, bi me zdravnica pooočasi zašila na živo, tako pa so ful pohiteli. In res so babice bolj mirne, če so moški zraven, ker se ne morejo izživljati nad nami, ki smo uboge in se itak ne pritožujemo.
Tudi popkovino je prerezal, pravi, da je kot da prerežeš en kabel.

Ne razumem pa vas, ki pravite, da je porod nekaj ful lepega  Ja, lepo je, ker končno spoznaš svojega , ampak da je to nekaj lepega....

bil je prvič in gre tudi zdaj v drugič in ne vem kaj bi brez njega,ko je bilo treba me je miril in masiral križ ki tako hudičevo boli,ne vem kaj bi brez njega,prerezal je tudi popkovino in tega ne pozabi .Bil je takoj z otročkom in res to so res lepi trenutki ki jih tudi zdaj noče zamudit

Ni bil,ker ga nisem hotela

pri meni je bil obakrat zraven, pa verjetno pri 80% drugih tudi. Se mi zdi, da je to že kar prišlo v navado.

Bil zraven in v drugo sploh ni vprašanje če bo šel. On bo kar šel.
Menda se je počutil nepotrebnega in nemočnega...In včasih je res tako kazalo. Ampak z mojega vidika je bil nepogrešljiv. Vsaj za roko te nekdo drži, pa usta mi je močil, pa pomagal dihati,...Nisi sama in veš, da je vedno nekdo ob tebi. To so vse malenkosti, ki pa veliiiko pomagajo. No, priznam, da sem ga enkrat nadrla (ker se je zmotil pri štetju popadkov na boku, ki bolijo kot sam ), ampak ni zameril .

In res...tisti pogled na atija s solznimi očmi, ko prvič drži svojo hčerko v rokah....Neprecenljivo.

Se pa moj mož še raje kot s prerezom popkovnice rad pohvali, da je videl glavico z laski že kakšno urico pred porodom... Sta se pač z babico lepo ujela

Drugače pa ne skrbet, da bo mož omedlel.  Lahko vas celo presenetijo in bodo zelo korajžni.

Predvsem pa moški, ki so videli žensko rojevati na mamice gledajo veliko bolj spoštljivo in priznajo, da sami tega ne bi bili sposobni...

Moj je bil dvakrat z mano, tetjič ni utegnil, sem prej sama vse opravila. Jaz ga ne zamenjam za nič, ni ne vem kakšna pomoč, samo rada ga imam zraven sebe, da vem da je še nekdo od domačih zraven. Pa potem, ko je prvič otroka držal - tistega pogleda nikoli ne pozabiš in tiste dve uri  ko moraš čakat v porodni preden te premestijo na oddelek so zame nekaj najlepšega.

Je bil z mano... in je rekel da bi šel še enkrat...
Če ne bi bilo njega, vprašanje kako bi se končalo vse skupaj, ker proti koncu, ko mi je zmanjkovalo moči, me je spodbujal... pa še ko sta 2 babice prišle da bosta pomagale potiskat, je še njih dve držal...


_____________________________

21.6.2008-najlepši dan mojega življenja-postala sem gospa!!!
22.1.2009-smo dočakali našega princa...

http://www.ringaraja.net/sn/personalpage_user.asp?show=3&memID=1108329586

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]