Bom kar kopirala svoj post iz Nosečk z dvojčki:
Lepa hvala vsem za čestitke!
Polhka trenutno dremljeta, tako da bom vam na hitro opisala, kaj se je dogajalo z mano v zadnjih dveh tednih.
Kot veste, so me pred dobrima dvema tednoma hospitalizirali zaradi nadzora rasti plodov, mojega nosečniškega diabetesa, povišanega pritiska, ketonov v urinu, oteklih gležnjev ... Ma ni, da ni bilo simptoma, ki so si ga namislili, da so me lahko zaprli!
Na srečo sem imela v 1. nadstropju mariborske P fajno cimro in veliko punc, s katerimi sem se zjutraj dobivala na CTG-jevski kavici, oprezala za vizito in kovinsko omaro, v kateri so nam dostavljali hrano. Vmes pa smo seveda šetale po UKC MB in se skrivale pred vročino. Jaz sem naivno upala, da me vseeno še spustijo domov. Sanjala svinja o kurbusu...
V ponedeljek, 20.7. sem imela kontrolni UZ, pri katerem je moj sobni dr skoraj eno uro meril vse mogoče, da sem že s težavo ležala na hrbtu in pregled sklenil z besedami, da je vse ok, teža vsakega cca 2500g in da bomo do 38. tedna počakali, potem pa razmislili o sprožitvi poroda. No, pa nismo čakali.
V torek 21.7., nekje ob 4h zjutraj, sem to noč že ene desetič odracala na WC, se nato zavihtela na svojo bolniško posteljo, ki je menda na oddelku že iz 1. svetovne vojne in začela razmišljati, na kateri bok se naj tokrat zavalim. Pa naenkrat začutim, kako 'lulam'. No, pa stisnem one podvozne mišice, da bi curek zaustavila, a me ne ubogajo. Vstanem, pa se naenkrat vlije slap Savica iz mene.
Hm... to ne bo dobro. Pozvonim sestri, ji pokažem dokazno gradivo in že leti po glavno sestro in voziček. In tako me odpeljejo na kraj, od koder le redkokatera pride sama.
Tam me prevzamejo babice v obdelavo, naštimajo CTG, pogledajo podvozje, jaz seveda zaprta in brez trohice popadkov. Pustijo me samo, jaz medtem pokličem svojega dragega, ki ga skoraj kap, a vseeno prileti čez 20 min v P.
Čez kako uro pride dr, ki mi predpiše umetne popadke v eno roko, v drugo pa glukozo in insulin zaradi sladkorne. Tako sem nato privezana na vse mogoče kable in cevke do samega konca. Pripomočke za lajšanje porodnih bolečin (žoge, blazine, pručke, ipd) lahko le z žalostjo gledam z mize.
Potem mi postopoma zvišujejo dozo umetnih popadkov, vmes me drogirajo z neko trdo drogo, zaradi katere ne morem odpreti oči in govoriti, slišim pa vse. Moj ded me seveda medtem snema (sankcije so sledile naslednji dan!
)
Ob kakih 15 popoldne se pa začne veselica - popadki, ki me trgajo in jaz s peno na ustih pošljem mojega po anestezistko, da mi ubode Ultivo. Ki pa mi en drek pomaga. Pač še ena cevka več vtaknjena v moje ubogo rojevajoče telo.
In ko babica zatuli : zdaj pa pritisnite, jo pridno ubogam in z enim pritiskom izleti iz mene Ajda, ki me malo raztrga. Nato predrejo Simonov mehur, spet nekaj žubori pod mano, naslednji popadek, spet izleti iz mene dete. Še naslednji popadek - izletita obe posteljici v kompletu. In to je bilo to. Otročka dobim k sebi, pol jih pa odpeljejo, mene pa zašijejo in mi končno dovolijo PITI!!! Joooj , kak sem bila žejna cel čas poroda!
Skratka, ni mi žal, da nisem bolj prosjačila za carski rez, ker sem drugi dan po porodu že po turško sedela na postelji in cartala svoja hroščka. No, nek višek užitka porod ravno ni bil, a se ga da komot preživeti.
Mala dva sta seveda fasala obvezno zlatenico, šesti dan po porodu pa smo že bili izgnani iz P. HVALA BOGU, ker sem je imela že rahlo poln kufer!
Tako, in sedaj sem mama. Fajn je.
Pa da naredim še jaz obračun kilogramov: zredila za 2,5 kg, s porodom izgubila 12 kg, trenutno jih imam 10 manj kot pred zanositvijo. Sem kar zadovoljna!