IZVIRNO SPOROČILO: Tanja55
To, da nekdo nima prakse v svoje poklicu ni popolnoma njegova krivda, saj bi morala bit del izobrazevanja.
Ja -
bi morala biti. Pa
ni. Tako, da imaš po eni strani prav.
Niso vsi sami krivi, da ob zaključku študija nimajo prakse v svojem poklicu. Nekateri dejansko ne morejo (iz raznoraznih razlogov/vzrokov), od bivanja Bogu za ritjo ali invalidnosti do hiperaktivnosti in slabega finančnega stanja. Po drugi strani pa - nikoli in nikdar (kar se tiče dela) ne dopuščam odgovora "ni možnosti". Možnosti vedno
so. Samo najti jih moraš. Samo potrpežljiv in vztrajen moraš biti. Če sklepam, da nekje pri 17-ih letih veš, kaj boš študiral čez leto ali dve (in to nadaljnja 4 leta), potem enostavno ne verjamem, da v 5-6-ih letih ne najdeš
vsaj enega delovnega mesta, ustreznega tvoji študijski smeri. In če se trudiš in si dober in pošten delavec (ne glede na način zaposlitve), potem je tudi večina podjetij usmerjena v to, da dobrega delavca obdržijo. Matematično pa žal ne znam izračunati, koliko % podjetij je pa takih, ki ostanejo na repu - ki odpustijo dobrega delavca (izvzemam recesijo, ki je sedaj).
Tako, da si je po drugi strani (ker praksa ni del izobraževanja) vsakdo sam kriv, da si ne nabere izkušenj.
Pa tud niso vsa dela preko studenta samo kelnarjenje. Imas poucevanje pa prevajanje...
Vem. Preko ŠS sem delala skoraj 10 let (nekaj legalno, nekaj na šverc). In bila sem vse - od čistilke in natakarice do delavke v ekspeditu in celo edine tajnice direktorja nekega podjetja. V teh 10-ih letih sem spoznala toliko različnih podjetij, delodajalcev in delovnih mest, da močno dvomim, da jih bom še kdaj toliko. In na tak način. Prav tako pa v 10-ih letih (takrat) še nisem naletela na podjetje, ki ne bi upoštevalo mojih preteklih delovnih izkušenj. Seveda vem, da obstajajo tudi taki - ampak oni ne vedo, kaj zamujajo.
Dokler pa delodajalec raje najema studente preko napotnice kot da zaposli nekoga ki je pri njem delal ze kot student (ker se mu zakonsko in davcno bolj splaca met studente) se pa situacija ne bo resila.
Se strinjam. Vendar to načeloma niti ni krivda delodajalca. Kriva je enostavno zaposlitvena in davčna politika. Dokler bo za delodajalca ceneje najeti študenta, kakor delavca, delo pa bo kljub temu enakovredno opravljeno - do takrat bo situacija popolnoma enaka, kot je danes. Kajti za študenta plačaš 10% od njegove plače (če je plača 1.000€, študent stane delodajalca 1.100€), za delavca, ki ima pa 1.000€ netto plače, bi moral pa plačati cca. 400€ prispevkov (če ne celo več), plačati mu moraš malico, prevoz, regres, letni dopust, bolniški dopust, porodniški dopust, misliti moraš na jubilejno nagrado, na morebitno odpravnino... bullshit, v glavnem, če se dela primerjava.
Mnogi faksi so res faks sam po imenu in nekaterih smeri boljs da ne bi blo...ampak so smeri, ki ni pod razno niso lahke in za katere se posteno namatras da kaj naredis. Niti enega leta na faksu nisem vegetirala, in ob faksu delala po tri sluzbe da sem se prezivela. Ja, mas take in onake studente, samo dokler ne izkusi kaj pomeni naredit enih 80 izpitov mi nihce ne bo govoril, da se 12 let vegetira. Pol naj te pa tud operira kirurg, ki ima srednjo solo a ne? Sej zakaj pa sploh rabi faks, rabi sam prakso. Kje in kako jo pridobi je itak vseeno.
Na fakulteti nisem bila nikoli in najverjetneje tudi nikoli ne bom, vendar kljub temu vem dve stvari. So fakultete, kjer moraš biti svojevrsten čarovnik že za to, da ti uspe vpis vanje (posledično je tudi uspešen zaključek študija svojevrstna umetnost) in so fakultete, ki so temu popolno nasprotje (vpis malo manj, kakor avtomatski, študij čista piflarija, vse skupaj pa samo zato, da zapolnijo mesta oz. da ne odpuščajo profesorjev in ostalih, ki pa so prav tako že vsi apatični in ti dajo pozitivno oceno samo zato, da te en bodo gledali še eno leto).
Nikakor ne trdim, da so
vsi študentje taki, kakor sem karikirala v svojem postu. Jaz sem omenila (recimo temu) ekstreme, tako, da ni potrebe, da se vse diplomiranke zaradi tega počutijo (počutite?

) užaljene.
Zadnja tvoja dva stavka sta pa (čeprav se morda ne zavedaš) zelo resnična. Ti si morda mislila na zdravnika, jaz pa govorim na splošno. Na srečo marsikoga je namreč vedno več delodajalcev, ki dajejo prednost praksi, ne izobrazbi. Delodajalcu sta namreč pomembni dve stvari - da človek zna opravljati določeno delo (kje se je to naučil, je načeloma nepomembno) in da delavec čim manj stane. Nekdo z OŠ delodajalca stane kar dosti manj, kakor nekdo z diplomo ali dvema. Delavcu pa je pomembna druga stvar (ki se sklada z delodajalčevimi zahtevami) - da je za svoje delo plačan toliko, da lahko preživi mesec (pustimo nagrade za uspešnost ob strani). Ko se najdeta ta dva, je vse ostalo postranska stvar, sploh pa, če se znata dogovriti o podrobnostih. Pa ni tukaj govora o nekih hudih strokovnjakih (a la kirurgi, kemiki itd.), temveč o "povprečnem človeku" (ne najdem drugega izraza, ampak vseeno mislim, da se bo razumelo, kaj hočem povedati).