Punce, predvsem se ne sekirat, če dojenje ne steče. Enostavno se je treba prepričat, da zaradi tega nisi nič slabša mama. Otrok rabi CELO mamo, ne vso znervirano zaradi dojenja/flaške. Jaz sem šla skozi cel pekel pri prvem, ker sem se tako obremenjevala s tem, ampak, ko zdaj gledam nazaj, bi se najraje trikrat okrog kepe, da sem bila taka trapa. Bila sem na robu depresije, po dveh tednih je bil namreč mali čisto na flaški, potem so se pa začela vprašanja, ali sem se dovolj potrudila (ja itak, da sem se, saj sem imela bradavice žive rane, pri podoju jokala od bolečine, dete je pa jedlo mojo kri namesto mleka
), pa vsako vprašanje "ali dojiš (in zakaj ne)" je kot sol na rano, pa vsak neznanec na cesti te to vpraša. Potem pa pri pediatru, ja - bolje bi bilo, če bi dojili, itd.
Bistvo je pa to - otrok je ravno tako zrasel, bil zelo malo bolan, odnos z mano je ravno tako zelo povezan, skratka vse super. In ko primerjam tiste prve tedne, ko sem bila živčna razvalina, popolnoma utrujena od črpanja, bolečin, sekiranja itd; in pa tedne po uvedbi flaške (vsaj potem, ko sem se JAZ sprijaznila z njo) - JE bilo takrat prenehanje dojenja velik plus.
Na flaško se navadiš, jaz sem jo imela malodane pripravljeno hitreje kot bi si odpela modrc
. Je malo več logistike, ko se kam gre, ampak danes je toliko pripomočkov, da sploh ni problema - termoske s prekuhano vodo, pa pripravljene že odmerjene količine praška, in hopa, obrok 123.
Pomojem je pri Sari stvar zalaufala zgolj zato, ker sem veliko bolj sproščena. Če pa pride do problema, pa da bi bilo treba na flašo prešaltat, se pa sploh ne bom sekirala - sploh ko imam vedno pred očmi super fantka, ki je ravno tako zrasel z umetnim mlekom.
_____________________________
Anžetko Bosopetko in Sarica Košarica :D