Punce, sem premišljevala, če bi delila to svojo zgodbo z vami, da vas ne bi preveč potrla... No, naj jo prebere, katera hoče. In naj vas nikar ne vrže preveč s tira, ker boste vidle, zagotovo se bodo vaši sončki zdravi rodili krepko po novem letu!!! Važi? Zdaj tudi najin angelček Ajda bdi nad vašimi februarskimi sončki!!!
Sva se z Urošem dogovorila, da čimprej in čimveč spregovoriva in govoriva o svoji bolečini. Sicer naju vsakič oblijejo solze, ampak s solzami gre ven tudi nekaj bolečine.
No, v četrtek zjutraj sem rahlo zakrvavela in takoj šla v ambulanto. Na srečo me je sprejela ravno Koželjeva, me pregledala in takoj vedela, koliko je ura. Odprta 14 mm, maternični vrat je popolnoma popustil. Hudo je bilo obema, tudi ona je imela solzne oči. Takoj me je poslala na oddelek, strogo ležajo z dvignjeno rito, niti na WC nisem smela. Morda pa se bo stanje umirilo in bom vzdržala vsaj še nekaj tednov, da bi imela Ajdika možnost preživetja. No, s takšnim upanjem sem sporočila dragemu, kaj se dogaja, takoj je priletel k meni, mi prinesel najnujnejše stvari in že sva planirala, kako bova preživela te tedne. Prepričana, da bo vse OK!!! Vse osebje na oddelku me je bodrilo, prišla me je pogledat tudi izven službe Koželjeva... ŠE smo bili optimistični. Popoldne pa me je začelo zbadat v križu, kar sem pripisovala neudobnemu ležanju. Nisem prepoznala popadkov, ki so postajali vse močnejši in ko so si sledili na 3-4 min mi je šele kapnilo, kaj se dogaja. Ob 10ih zvečer so me odpeljali v porodno. Dovolili so mi, da pokličem Uroša, ker me je vse skupaj ubijalo in sem ga res rabila ob sebi. Čez pol ure je bil že pri meni, jaz pa že v groznih bolečinah. Od vsega šoka seveda nisem prav dihala, živci so delali, slabo mi je bilo, celo bruhala sem. Joj, hvala bogu za URoša, ki me je držal za roko. Kaj hitro popadki sploh več niso popustili, razpočil se je mehur, jaz sem trikrat pritisnila in rodila se je Ajda. Resnično se nisme zavedala, kaj se dogaja. Čez par minut je babica rekla "žal mi je " in oblile so nas solze. Na tem mestu ne smem pozabit pohvalit vse v porodni sobi. Krasni so bili. Ob pol enih ponoči sem bila v sobi, zrihtali so mi tisto enoposteljno. Kako sem jim bila hvaležna. Uroša sem s težkim srcem pustila domov, ampak zjutraj ob sedmih je bil že pri meni. Jokala in jokala sva. Na vizito je prišla tudi Koželjeva, zopet z rdečimi učkami, in me stisnila. Neverjetno, kaj pomenijo takšne poteze.
No, zdaj sem doma, s svojim najdražjim. Prebrodila bova to, postala močnejša in se imela še bolj rada. Ne, bolj rada se ne moreva imeti, drugače se bova imela rada, ker naju povezuje ta kruta usoda!!!
Ja, dolga sem bila, ampak res je terapevtsko tole.
Še enkrat hvala vsem!