Pa kaj boš imela slaba vest. Tudi naša pikica je prvih nekaj mesecev več kot pol noči prespala pri nama. Tudi meni je bilo tako lažje, ker sem jo dojila in se mi ni dalo kar naprej vstajati. Potem pa sem jo počasi začela dajati nazaj v posteljico. Predvsem se mi zdi pomembno, da jo daš v posteljico, ko gre spat, pa tudi, če potem ponoči pristane pri vama v postelji. V glavnem sedaj je stara 11 mesecev in spi v svoji postelji. Pa tudi, če bi slučajno še vedno spala pri nama se ne bi ravno s tem obremenjavala.

Naja31,

se podpišem pod poste Al bine in drugih, ki enako mislijo..... Občutek krivde bi lahko imela le v primeru, če bi otročka jokajočega tako dolgo dajala v njegovo posteljico, da bi se revček moral navaditi - navaditi brez bližine in naročja mamice, takrat ko jo najbolj potrebuje.....:zmeden2: Vsak otrok je drugačen....zato se ne ravnaj po pravilih drugih ljudi, temveč poslušaj le svojega :angel:....

V prvem letu starosti se otročku izoblikuje ZAUPANJE V OKOLICO IN PRIHODNOST ali pa kot neugodno STRAH PRED PRIHODNOSTJO IN SUMNIČAVOST.... TOPLINA, TOLAŽBA IN SKRB so osnovne otrokove potrebe ob prihodu na svet. Preko odnosa mati-otrok že v najzgodnejšem obdobju otrok razvija čustveno in spoznavno življenje - materino varstvo ustvarita temelj za zaupanje v življenju.... :) Če si otroček želi tvoje bližine, mu jo nudi, saj to POTREBUJE..... Mi smo na istem...vsi skupaJ uživamo v veliki postelji....in se tudi naspimo.....boš videla čez čas se navadiš..... :).

Pripenjam tudi temo enake vsebine, kjer je mnogo mamic dalo pozitivne izkušnje o skupnem spanju



Uživaj s svojo edinstveno :duda:

LP:rozica: ALY