jaz tudi    

_____________________________

Če želimo živeti z namenom, moramo poiskati tisto, kar najbolj goreče ljubimo, dati vse, kar imamo, nato pa to predati naprej kot štafeto tistim, ki nam sledijo.

christiana21- da se izteče bolje kot so napovedi.

se podpišem

christiana

zelo dobro poznam fantka, za katerega so ob rojstvu in prve mesece njegovega življenja priznani pediatri izjavili, da ne bo nikoli hodil.
njegovi starši se niso kar tako vdali v usodo, bili so v bolnicah, pri nevrologih, fizioterapevtih, na še in še terapijah in z močno voljo vztrajali in vztrajali...
fant danes obiskuje osnovno šolo, še vedno hodi k fizioterapevtki, tudi samoplačniško, posledice njegove možganske krvavitve se kažejo sicer v tem, da težje uporablja eno stran telesa in se mora vedno opomniti, je pa pravi angel in še posebej nadarjen za petje, kjer se tudi izpopolnjuje.

torej christiana, verjamem, da ti je hudo, ampak z močno voljo in polno polno vztrajnosti pomagaj svoji punčki, za kar ti bo pozneje hvaležna!

seveda pa fant tudi hodi, poskakuje in pleše.

glede magnetne resonance pa kar malo zatečnari, da prideš prej na vrsto.

Bravo Rubin. in bravo Velika borka Gaja le tako naprej še veliko previtih pleničk in uric cartanja

Sem tudi jaz slišala razne zgodbe z žalostnimi in zelo slabimi napovedmi, pa se je na koncu vse srečno izteklo. Želim, da se tudi za vas!

Glede dokumentarca o nedonošenčkih pa tudi jaz žal nimam dobrega mnenja, je bilo vse tako površinsko prikazano in določene stvari zapostavljene. Moj fantek je bil 6 dni na EINT in bil za svojih 33 tednov zelo dobro razvit, le toplo posteljico je rabil, sem pa imela priložnost videti, kaj sploh pomeni nedonošenček, da so to mali borci, za dlan veliki otročki, pa seveda njihovi starši, ki v sebi nekako tiho trpijo in čakajo dobre novice....

< Sporočilo je popravil Andromeda -- 30.9.2009 21:42:32 >

tudi jaz se podpišem pod to

si sploh ne morem predstavljati, kako ti je....lahko samo samo predvidevam, pa že to je dovolj težko....

Rubin in Christiana občudujem vaju.Kje najdete toliko moči in pozitivne energije?Občudujem take mame kot ste ve.Bravo!Le tako naprej!
Gaja ti pa čim več lepih dni in čim več cartanja pri mamici!

se kar podpišem pod Persido.

Pozdravljeni,

Jaz sem Andreja in sem iz okolice Maribora. Pred devetimi dnevi se mi je v 24.tednu rodil zakladek Gašper težak 790g in velik 31 cm. Z možem sva zelo potrta in.....ne vem kako naj opišem, zdravnik nama ne daje nič kaj spodbudnih novic. Vsakič ko govorim z njim je vse narobe (počila so mu pljučka, možganska krvavitev, prebavlja ne hrane....), sestre naju sicer spodbujajo in pravijo da morava verjet v njega. Ne vem več kaj si naj sploh mislim, zelo mi je hudo in solze mi kar lijejo. Imam še hčerko, pravega angela, ki je stara štiri leta.
Prosila bi katero koli mamico za kakršnimi koli izkušnjami, da mi povedo kako je bilo oz. kako naj to prebrodimo.
Hvala vam že v naprej

dadaegon..bodita močna in zaupajta sinku!

rubin..mislim na Gajo

cristina držite se

_____________________________

...svet je poln lepih rožic tete Pehte...

zate. Verjamita v svojega fantka, ker on to čuti in se bo boril za življenje. Čaka vas dolga pot, ampak ko boste skupaj, bo pa zato toliko lepše.

Andreja, tudi jaz sem rodila Leo v 24 tednu - imela je le 520 gr. Danes pa je navihana 4 in pol letna deklica brez vsakih posledic prezgodnjega rojstva.
 
Vem, da je težko. Še predobro se spomnim straha, nemoči in obupa, ki sva ju z možem takrat občutila ob njenem inkubatorju. Ampak nisva obupala, predvsem pa ni obupala Lea, ki se je borila zato, da smo danes srečna družina. Pa so bili v tej njeni borbi tudi hudi padci, težki dnevi, ko je bilo vse slabo,... Ampak to je normalno, saj vidiš, kako je Gašper še majčken. Bodo pa prišli tudi lepi dnevi, ko ti bodo lahko sporočili dobre novice. Vse to kar navajaš je dokaj običajno pri teh naših pikicah v prvih dneh. Potem pa se največkrat stvari stabilizirajo in gre na bolje. Verjemita v svojega sinka in bodita močna.

Je pa tudi mene v tistih najtežjih dneh po konci držal starejši sin (takrat je bil tudi star 4 leta), ki me je doma potreboval - ali pa jaz njega, kakorkoli vzameš. Po 8 dneh sem odšla domov in se tri mesece vsak dan vozila k Lei v Ljubljano, ostala pri njej par ur, potem pa nazaj domov k sinu in možu. Skupaj nam je uspelo in tudi vam bo. 

Če ti lahko kakorkoli pomagam kar povej. Nas je pa tu na RR kar nekaj mamic z nedonošenčki in meni je tiste tri mesece ogromno pomenil pogovor z njimi, ki so bile v podobni situaciji.

dadaegon -
Živi za to ,da ga objameš in nikoli več izpustiš.

..se podpišem ....

_____________________________

NIK:mami ti si moja ljubica :)

Za vse male borce , naj bodo močni, zdravi.... in za vas starše malih borcev bravo za pogum in moč , vso srečo vsem, da kmalu dobite svoje otročke domov

Jutro!
Dadaegon bodi močna in verjemita v svojega sinčka ki se bori!

dadaegon, bodita močna... Gašper čuti vajino moč in jo srka od vaju...

punce bomo mislile na vas, tukaj te bo vedno čakala topla beseda...

ZA VSE MALE BORCE IN BORKE, MOČNE MAMICE IN OČKE .....

vsak dan prebiram in upam na dobre novičke, držim pesti, se z vami veselim vseh dobrih novic  in žalujem  ob slabih. Naj zadnjih ne bo več.

Dadaegon zate in tvojega sončka...

_____________________________

Če želimo živeti z namenom, moramo poiskati tisto, kar najbolj goreče ljubimo, dati vse, kar imamo, nato pa to predati naprej kot štafeto tistim, ki nam sledijo.

Za vse male borke in borce

Mamice pošiljam vam vse dobre misli kar jih premorem

_____________________________

Nikoli ne dobiš želje, ne da bi dobil tudi moč, da jo uresničiš.
Vendar moraš vseeno kaj narediti za to.

Vsem mamicam bi se zahvalaila za te spodbudne besede....res hvala vam. S tem forumum dobivama pogum in še več upanja.
Moram vam povedet da naju je doktor v petek pripravil do najhujšega. Z Gašperjem je bilo vse narobe ni bilo stvari, ki bi bila vredu. Sedaj ima spet dranažo, druge antibijotike, dve infuziji več.....bila sva čisto na dnu!! Včeraj naju je dežurni zdravnik spet nekoliko postavil na noge. Jaz enostavno menim, da je moj otrok dehidriran. Včeraj so mu dali bistveno več tekočine, ker ima kožo že čisto izsušeno. Mislim da je lačen in žejen, saj potem nima moči da bi se boril. Sedaj je že 13 dni od kar se je rodil in še vedno nima poredne teže, en dan je imel bistveno majn skoraj za sto gramov. Ko nimama infuzije v rokicah si jih hoče pojest, nonstop duda svoje prsteke.
Mamice kaj ve menite o tem? Ste ve tudi mele takšen občutek ali se meni samo tako dozdeva? Vprašala še vas bi, kaj menite o OŽIVLJANJU? Doktor nama je dal nalogo da se bova morala odločit ali ga bomo oživljali ali ne, ker meni da lahko kaj kamalu pride do tega. To je za naju dno od dna.

Jaz se vam opravičujem, ker nimam nobene slike gori......sem čisto na novo in še ne znam s tem ravnat, se bom potrudila in upam da mi bo uspelo.

Hvala vam še enkrat.