2. del (nekaj vmes prišlo)
Brez sestre bi se po moje slekla
in planila v jok - živci + hormoni!
No, v glavnem ob 13.30 sva bile
oz. sem bila končno pripravljena.
Roža v laseh, rdečica pod nosom
skrita, trepalnice in ustnice namazane,
kaj več nisem prenesla.
Pridem dol, vsi (moji starši, njegovi
starši, babica, njegova brata, svak,
svakinja in 2 nečakeca): KONČNO,
nevesta je tu in me je stisnilo, joj,
zdaj pa gre zares. Sem si samo govorila:
nikar zdaj ne joči, kaj si bodo mislili.
Prispemo na občino, vse kul - jaz kul,
vsi gredo v dvorano, midva s pričama
pa naj počakava in ko začne glasba,
vstopimo.
Začne glasba, me (spet) stisne, vstopim
in spet sama pri sebi: zdaj pa res ne joči.
No, solze zadržala (čeprav so to vsi videli,
so mi kasneje rekli), "poseg" prestala.
Župan je imel ful lep govor, tudi matičarka,
morala sva reči, VZAMEM, jaz sem rekla,
JA VZAMEM, dobila sva še darilo, nato
smo še vsi nazdravili, res je bilo lepo
in ne bi si oprostila, če bi šla sama, brez
staršev, sestre, ...
Sledilo je slikanje, smo kar s svojimi foto-
aparati, nato pa (končno - lačna) v kitajsko,
kjer smo se imeli tudi super, pa ful smo
se nabasali, aja, imeli smo še poročno torto,
sva se en drugega "nahranila", potem smo
šli pa še na kavo domov, kjer smo pričakali
sobotno nevihto. No, lilo je kot iz škafa, tak
da (tak pravijo) bo € ogromno.
To je "tako na hitro" to.
Slikice sledijo.