Aja, še tole...še vedno sem na strogi dieti zaradi preprečevanja pojava sladkorne - sem včeraj opazila, da ima vsak diabetolog svoja merila, kar se tiče sladkorja v krvi.
Ena je napisala, mislim, da Bety, da se bejbi umakne, ko da kdo drug roko na trebuh. Naša bejbika je to sprva delala, zadnje čase pa se moj
pogovarja z bejbiko in ta začne brcat oz. migat, tud če prej ni... Se že pogovarjata
.
IZVIRNO SPOROČILO: Bety11
Preveč je teh simptomov, dihanja, bolečin o katerih pišete...da bom vsak dan manj na tem forumu, ker to ni nič dobrega za brati....Do poroda je treba normalno živeti in ne misliti in čakati vsak popadek in špikanje....Mogoče zato jaz nimam težav z otrdevanjem trebuha in podobnimi rečmi.... .Misli imam pri lepših stvareh....Sonček, rožice, robide...pa priprave na šolo in nakupi novih torb pa zvezkov.....
Otrok in porod itak prideta in ubežat ne moreš.....Pa to je nekaj lepega in čarobnega...Ne pa trpljenje
Pričakovala sem več govora o enkratnem občutku otročička v sebi....Premikanje njegovih nog, guzenje, žgečkanje, božanje......In o tem ni govora, nažalost.. ...Samo eni predčasni strahovi in napetost, kot da bomo šle na Mars......
Pa tudi, ko berem o tem na temi ćvekanje o naših otrocih, kako so nekatere prfuknjene in si zapisujejo vsak gib dojenčka, pa obračanje z leve ali desne strani, s trebuha na hrbet ali obratno ....in cele panične vozijo tega otroka po posvetovalnicah..... ....že zdaj vem, da ne bom del tega čvekanja, ker je to skrajnje bolano......
Življenje je zelo lepo in polno prelepih trenutkov.....Bolečine, trpljenje, skrbi...pa so le majhen del tega, ki je zanemarljiv in ga z nasmeškom spremljam......
No, to so moje misli te dni....
Bety, tako kot mnoge tu, sem tudi jaz prvič noseča...in čisto razumem punce, da premlevajo in analizirajo vsako, še tako malenkostno stvar. To je pač sonce, okoli katerega se jim vrti svet - najbrž se bo tudi meni, ko bom imela tako malo do PDP

. Prav tako tudi mlade mamice (ki so to prvič) najbrž z odprtimi usti spremljajo vsak gib otročka, se mu čudijo in ploskajo za vsako "malenkost". Tako pač je... Ne vem, kako bom ravnala sama, ko bom na tem, ampak zagotovo je razlika, če gre za prvega otroka ali za npr. četrtega, ko je marsikatera stvar že čisto logična in samoumevna.