Tisana, pri nama je isti problem, zato nimam pojma, kako se bo to rešilo pri vama. . Tudi midva ne najdeva časa za pogovor, če pa že se kregava- seveda, če ni otroka zraven, če je sva bolj tiho...sedaj le še čakam, če bo bolje ko bom šla v službo, se bova nazaj spremenila??

midva sva živela narazen pri prvem otročku in kasneje se je preselil k nama tak da je prvoleto zamudil glede zbujanj,dojenja in podobnih reči je pa bil vsak dan prisoten takoj po službi in smo šli na sprehod ali obiske in podobno!nato smo šli v podnajemniško stanovanje in živeli skupaj kot družinaa sedaj ko razmišljam smo živeli en mimo drugega čeprav mi je pomagal okrog otroka a je najin partnerski štekal nekje!ko nam je potekla pogodba in se je lastnik odločil da stanovanje proda sva se spet preselila vsak na svojo stran
a kmalu sva dobila stanovanje in takrrat smo se preselili z mojimi starši in to je bila moja najhujša napaka saj nikoli nisva imela nobene zasebnosti in sva se ogromno kregala!!uspelo nama je spočet drugega otroka i takrat je padla odločitev da začneva za gradnjo hiše in da bomo končno le sami!gradnja dva otroka  in pomankanje časa en za drugega so pripeljale v krizo za katero sem mislila da je tista po kateri se bosta najini poti ločile za vedno a na srečo se je izteklo drugače sajj sva uvidela da en brez drugega ne moreva in da se še vedno ljubila!odločila sva da rešiva sebe in otroka in res smo se preselili v naše gnezdece kjer smo zdaj srečni in se odlično razumemo med sabo pa še tretjega sončka nama je uspelo spočet!!sedaj sem noseča 27 tednov in bomo kmalu sprobali kako bo ko zraven od spočetja pa do rojstva in kako se bomo prebijali skozi odraščanje!je pa normalno da se marsikaj spremeni,in to na boljše in na slabše a življenje bo takšno kakršnega si bomo naredili.vse se da če se le hoče


_____________________________

AMADEJ 26.11.2001 2750g-48cm
STASA 17.01.2008 3850g-53cm
ALEX 17.12.2009 3700g-53cm

Mi se imamo boljš.

mi tudi bolj noro in fantastično je vse skupaj, ampak bolje. definitivno

V glavnem pri nama pa ni boljš...res je, da otroka imava ba neizmerno rada in že zato si ne predstavljam, da bi bili narazen.. toda midva sva res v krizi. Še vedno upam na najbolje, da se bova iz krize rešila. Vsekakor je zanimivo prebrati vaše komentarje, vsaj vidim, da nisem sama v tem. Najbolj grozno je to, da vsi mislijo kako fajn družinca smo, jaz pa notranje KRIČIM. .

Točno tako je pri nama.

Se spremeni, kako se spremeni je odvisno od obeh.

In punce ne enačit odnosa med vama s tem koliko mož naredi doma, za otroka...

Ene pišete nič se ni spremenilo, samo sexava manj ???

< Sporočilo je popravil alička -- 10.10.2009 8:49:42 >

ja glavno, da se ni nič spremenilo

< Sporočilo je popravil rija -- 10.10.2009 8:51:15 >

_____________________________

...vox populi...

Seveda se je odnos spremenil, ampak tako, da sva oba postala boljša človeka. Sicer imam sebe še vedno zelo rada , ampak vsak dan znova mi je bolj jasno, kaj mi največ pomeni, in to so moji otroci in moj mož, ki jih imam zelo rada. Morda res ne seksava več toliko, kot sva včasih , ampak to za najin odnos, sploh ni tako bistveno. Oba sva se naučila spoštovati vlogi, ki ju imava in tega ne bi nikoli zamenjala. Lahko rečem, da sva s prihodom otrok zadela jack pot!

nama se je odnos tudi spremenil na bolje!!!! je bolj naporno, pa vstajanje sredi noči, pa več likanja - ma vsega!!! ampak je razlika, da zdaj vse delama večinoma skupaj in si še več porazdelima, predvsem delo, tako da je manj naporno. delama oba, ko delama, in počivama potem tudi skupaj. Ponoči vstajam večinoma jaz, ker hodi on v službo, me pa zato čez vikend razvaja, ko prevzame to dolžnost on . tako aktivno in pasivno preživljama skoraj ves čas skupaj in ja - super je družinsko življenje!!!!

_____________________________

avgusta postala mamica!!!!

To sem tudi jaz hotela napisat. Sicer je najino dete staro komaj mesec in pol, ampak v najinem ODNOSU ni sprememb. Enako se imava rada, enako se spoštujeva (oz. moj pravi da me od rojevanja naprej še bolj spoštuje kot me je prej) itd.. In tudi jaz njega v bistvu še bolj spoštujem in sem ponosna nanj ko ga vidim kako se ukvarja z najinim otrokom. Vedela sem, da bo dober ati, ampak me je vseeno presenetil na pozitiven način. V bistvu se je spremenil on. Prej mu je bilo glavno da ima igrice, nogomet, tv, zdaj vsako minuto prostega časa posveti otroku, PSja še ni imel vklopljenega odkar se je otrok rodil. Prej ni šans da bi šel samo tak za brezveze na sprehod z mano, zdaj gre kak ima šanso z mano in malim ven itd... Drugače pa je normalno da se ti življenje spremeni, ker se zdaj pač vse vrti okrog otroka, sploh ko je še novorojenček in prvi otrok. Nimava toliko časa en za drugega, kar bo pa seveda spet drugače ko bo otrok malo večji in ne bo ves čas rabil mamine zize
Je pa res da midva že prej nisva hodila veliko ven (včasih v kino in na večerjo), najraje sva bila doma ali pa na kakšnem izletu, na katerega lahko vzameva tudi otroka, tako da iz te strani pri nama ni problema.

Tako da ja, v bistvu je bolje kot je bilo, kljub najini neprespanosti

(se oglasim spet čez pol leta)

< Sporočilo je popravil Tamika87 -- 12.10.2009 15:51:30 >

Kljub vsemu napisanemu vas večina še vedno meša odnos z možem, pa odnos moža do otroka, pa odnos kot cela družina.

hehe, no, odnos moža do otroka se je pa drastično spremenil po vsakem porodu - prej teh malih bitij sploh ni imel tako rad - potem ko sta se rodili, pa ful! torej to je šlo samo na boljše .

Če naredim povzetek: več potencialnih problemov in manj časa, ampak več zaupanja in še več smeha.