Vem, da Anonimna ni pisala o Transplantaciji ledvic, želela sem le povedat, da so nosečnice kljub jemanju terapije ( ki je kar zajetna), normalno in brez težav donosile in rodile otročička.
Jaz ji želim le najboljše in ne obupaj! Seveda se tudi ne strinjam da si prenehala jemat terapijo, kar lahko resno poslabša tvoje stanje, ampak vsak ima pravico, da o tem odloča sam!
Držim pesti da bo vse ok!

Želim ti vse najboljše in najlepše...

Danes sem še enkrat klicala in se posvetovala s svojo nefrologinjo in spet enako. Priporočajo mi prekinitiev nosečnosti
Ne vedo mi napovedat,kaj bi lahko šlo narobe,oziroma če sploh kaj,vendar je baje potrebno imeti bolezen vsaj nekaj časa pod nadzorom,kar pa je sedaj nimajo in to situacijo otežuje.
Izvidi pa jih še nimajo na vpogled. Upam,da še tega niso kje izgubili.

Z možem se nekako strinjava,da ne smem tvegat,že zaradi srčkov,ki jih že imava,vendar mi je tako zelo hudo
Upam,da me bodo otroci držali vsaj toliko pokonci,da ne pristanem še na kakih tabletah.
Hvala,da ste me brale in mi pomagale z nasveti in mi je zelo hudo,da pišem slaabo novico.

No, no, ne ga biksati s tabletami. Moraš misliti na družino in poskušaj imeti misli toliko pod nadzorom, da ne boš šla v skrajna razmišljanja... Živi vsak dan s svojo družino in ne v sanjah, kaj bi lahko bilo, če... Za dojenčka pa je še zmeraj čas, ko bodo zdravniki tako rekli. 

_____________________________

Ne živite, dokler ne najdete tistega, zaradi česar je vredno umreti!

Sem mislila nate cel vikend.Misli na tvoje tri sončke ne prstat na tabletah ker bo hudič.Drži se

Hej.
Jaz sem tudi veliiiiko mislila nate; pošiljam ti veliiiiiiko objemčkov

in še vedno nas bo kar nekaj mislilo nate!
Ko ti bo hudo-se zjoči in nam piši!!!!!!!
misli na svoje tri male srčke in moža in seveda NA SEBE!!!!!
Mogoče pa bo res čez nekaj časa napoil tisti pravi trenutek za še enega dojenčka, jaz tudi mislim, da tega ni za "odpisat".

Hej Anonimna, izredno pogumna mamica si, drži se! In res nam kaj napiši, ko bo hudo.
Čim več sončnih dni!

Pozdravljene,
Včerajšnji dan je bil prva muka,trpljenje in en sam jok. Upala sem,da sem toliko pripravljena,da ne bo prehudo,pa vendar je bilo.
Ko sem vstopila v bolnico sem se obrnila in šla ven jokat in se še enkrat spraševala,če to res moram storit,najraje bi tvegala in pustila tako,kot je. Poklicala sem moje malčke,da so mi dali vsaj malo poguma,da sem se spomnila zakaj to počnem.
In sem vstopila in oddala napotnico. Dali so mi cel kup papirjev za izpolnit,ki sem jih težko izpolnjevala,ker sem jokala,roke me niso ubogale,dušilo me je
Pot na oddelek s težkim srcem in muko. Medicinska sestra me je poskušala tolažit in mi rekla,da naj bom vesela,da že imam tri otroke in da sem zdrava-to mi je bil še večji nož v srce.
Še naprej sem jokala. Potem so prišli po mene,da grem kar prva,ker sem tako raztresena.
Poskušali so me umirit,naj ne jokam,jaz bi pa najraje kričala in umrla. S solzami v očeh sem gledala,kako mi dajejo narkozo in potem je bilo vsega konec.
Ko sem se zbudila,moje pikice več ni bilo. Kako naj živim s tem
Jokala sem še cel popoldan,tako da mi je v enem trenutku primanjkovalo zraka. Nikomur nisem hotela dvigovat telefona.
Domov sem šla sama v temi in peš. Tavala sem po ulicah in jokala in v mislih klicala svojo pikico,naj mi oprosti. Upam,da mi je oprostila,ker jaz si ne bom nikoli.
Domov sem prišla pozno,sploh ne vem kdaj. In na koncu sva se še z možem skregala. Nikogar ni bilo ob meni,sama sem bila. On pa je kot ena navadna reva stisnil rep med noge in me pustil trpet. Rekla sem mu,da v mojih očeh ni več pravi moški,ker me je ob taki hudi stvari pustil samo in noče razumet,zakaj sem tako zelo jezna na sebe in njega.
Spet jokam,kdaj bo boljše,kdaj bom lahko spet zaživela,brez tega groznega občutka krivde?

Anonimna, nimaš si kaj oprostiti, ker nisi ti ČISTO NIČ kriva. Ne vem, od kod ti ta občutek krivde. Saj menda ja veš, da so bile posebne okoliščine, ko nisi imela izbire, ker če jo bi imela, se ne bi tako odločila. Tako da se čimprej otresi občutka krivde in se zavedaj, da si naredila najboljše, kar se je dalo za vse, zlasti za tvojo družino. Drži se!!!

_____________________________

Ne živite, dokler ne najdete tistega, zaradi česar je vredno umreti!

Anonimna, srce se mi trga, ko berem tvoje besede  Ne morem ti podariti drugega kot velik virtualni objem, iskreno iz vsega srca 

Vedi, da nas je veliko,ki ti v mislih stojimo ob strani, ki se zavedamo, da si bila prisiljena izbrati najtežjo odločitev in predvsem: vsi vemo, da nisi ti kriva. Čisto ničesar si ne smeš očitati, pazi nase, lepo te prosim, zaradi svojega dobrega, toplega srca, zaradi tvojih treh sončkov

Tvojemu možu pa samo tole: sram naj ga bo. Upam, da je bila to le reakcija iz nevednosti, ker ni znal pravilno odreagirati in da bo sčasoma doumel, kaj rabiš in ti to dal.

Vsekakor nisi sama!!! Mala pikica pa bo za vedno ostala ob tebi, dovoli ljubezni, ki jo tvoje srce nosi v sebi, da premaga bolečino, zlata mamica si svojim otrokom in mali to ve. Je v drobnem dihu vetra, ki te bo pobožal po licih in ti posušil solze, je v kapljici dežja, ki se bo posebej prijazno zalesketala na šipi. Nisi sama

Kljub vsemu trpljenju ti želim praznike polne topline, da se bo tvoja srčna rana lahko zacelila in boš živela naprej, predvsem pa ti želim ogromno zdravja

špelin@, dovoli, da citiram tvoj post, tako lepo, toplo in osebno si napisala; se mi zdi, da sama ne znam,
bi pa želela anonimni povedat, da ni sama, in predvsem, da ni NIČESAR NAREDILA NAROBE!!!!! Ničesar ni zakrivila!!!!!

Malček, samo malček v bran moža-verjetno se ne zna nositi s situacijo, ni dovolj močen. Res škoda, ker sedaj bo moral stati ob strani in NE misliti nase....saj verjetno je tudi njemu hudo, pa ne zna žalovati.....bi pa lhako ponudil svoj objem, vsekakor.

Anonimna-piši nam! Mogoče pa smo ti lahko "me" v oporo.

Tudi jaz citiram z vsem srcem.

Ojej, to pa je res kar huda situacija...

Moje srce je z vami...

Ja, res, objet tri male sončke, pa mogoče kasneje probat najti čimveč informacij o bolezni in o možni zaščiti za v prihodnje?

Ali sta imela le sistem 'pazi' ali tudi merila temperaturo in opazovala sluz itd (kolikor vem, je to cela znanost)

Pri ledvicah je včasih možno izboljšanje tudi ob boljši prehrani oz spremenjen slog življenja, na netu sem našla, da lahko nefrotsko proteinurijo povzročijo tudi nekatera zdravila (npr po nesteroidnih antirevmatikih) tak da v tem primeru bi blo za preverit in pač probat prenehat s takšnimi zdravili oz poiskat alternative (proti revmi ali holesterolu npr zelo pomaga bolj zdrava prehrana) Bi blo mogoče tudi fajn raziskati te stvari, ko bo čas...
Pa tudi onesnaženost okolja (npr v celjski kotlini) lahko vpliva na ledvice... V tem primeru pa tud mogoče obstajajo informacije, kako minimizirati izpostavljenost in izboljšati situacijo, rabiš pa nekoga, ki se na te reči spozna, ali pa poiskat informacije na netu..
Lahko pa traja kar nekaj časa, da človek zbere take uporabne informacije in najde strokovnjake na tem področju, tak da mogoče fajn pač začet zbirat informacije, ko bo možno...

Glede otročka pa - dušica sigurno ve, da si jo imela rada in si ji želela dati življenje... Moj ata je ful veren, in je bral knjige o takih stvareh.. Js si glede tega mislim, da mogoče pa dobi taka dušica 'drugo šanso', da jo rodi kaka fajn mamica, mogoče kdo, ki si je ful želel otročka in ima vse pogoje za to? Al je pa angelček in pomaga, stoji ob strani, če vam bo kdaj hudo?
Boljše da si ti živa, saj se itak ne ve, mogoče pa bi detece umrčkalo kmalu po porodu.. (Moji babici se je to zgodilo, tud živela na zelo onesnaženem kraju blizu kemične industrije) Tako pa vsaj ostali trije otročki imajo mamico..
Je pa to sigurno težka izkušnja in se jo verjetno ne da kar tako preboleti..
Tak da... ((objemček))

Ne bo lahko nekaj časa, pa upam, da vam uspe vsem skupaj tudi prebroditi to...

< Sporočilo je popravil Dancerka -- 23.12.2009 21:33:56 >

Špelin@ in vse ostale,hvala za lepe besede. Ne morem si pomagat,kar jokam zraven,ko berem
Včeraj sem morala v trgovino kupit še božična darila za svoje otroke in sem hodila po trgovini,kot mesečnik. Cela z oteklimi očmi od joka,zamišljena,žalostna. Gledam,vsi so veseli ob praznikih,jaz pa še pred svoje otroke ne upam stopit. Kar umikam se,ker me sprašujejo zakaj sem žalostna,zakaj jokam. In danes,ko je predbožini večer bom morala veliko delat na sebi,da otrokom omogočim lep večer,da mami ne bo spet jokala.
Tako težko je

Dancerka,hvala ker si se trudila in iskala podatke in načine pomoči ob mojih težavah. Vendar je žal,tako da pri meni za moje težave ni kriva nezdrava prehrana.
Sem precej drobne postave,športno aktivna,se zdravo prehranjujem. Moj holestrerol je podedovan in ga še s tabletami nismo uspeli dovolj znižat. Toliko za info:skupnega sem imela 13,zdaj po terapiji pa 8,kar je še vedno preveč. Teh zdravil torej ne smem ukinit.
Glede ledvic pa tudi ne bi smela bit kriva prehrana. Morda onesnaženo okolje

Draga moja pikica,moj otročiček,rada te imam. Oprosti mi,ker sem se tako odločila,oprosti,ker sem ranila tvoje srce. V mislih si z mano,stiskam te k sebi in te imam rada.
Tvoja mami!