Nekega dne, ko sem bil prvi letnik v srednji
šoli, sem videl fanta iz mojega razreda iti
domov. Ime mu je bilo Kyle. Izgledalo je, da
je nesel domov vse knjige.
Mislil sem si:''Zakaj bi kdonesel vse svoje
učbenike domov v petek? Res mora biti
piflar.''
Sam sem imel kar lepo splaniran vikend
(žurke in nogometna
tekma z mojim prijatelji jutri popoldan),
zato sem skomignil
z rameni in šel naprej.
Ko sem hodil, sem videl, da gre proti temu
fantu grupa otrok. Tekli so k njemu, mu
podrli vse knjige na tla in ga spotaknili,da
je padel v blato. Njegova očala so poletela
in videl sem, ko so pristala v travi okrog
10 čevljev od njega. Pogledal je gor in
videl sem to obupno žalost v njegovih očeh.
V srcu sem čutil z njim. Zato sem tekel do
njega in medtem, ko se je plazil po tleh in
iskal očala, sem videl solzo v njegovih
očeh.Ko sem mu podal očala , sem
rekel:''Tisti fantje so bedaki.Res bimorali
odrasti.'' Pogledal me je in rekel:''Hej,
hvala!'' Na njegovem obrazu je bil velik
nasmešek. To je bil eden tistih nasmeškov,
ki izkazujejo resnično zahvalo. Pomagal sem
mu pobrati knjige in ga vprašal kje živi.
Kot se je izkazalo, je živel blizu mene,
zato sem ga vprašal, zakaj ga nisem prej
videl. Rekel je, da je pred tem hodil v
privatne šole.
Prej se ne bi nikoli družil s kakim fantom,
ki je hodil v privatno šolo. Vso pot do doma
sva šla peš in pomagal sem mu nesti nekaj
knjig. Izkazalo se je, da kar zanimiv fant.
Vprašal sem ga, če bi hotel z mojimi
prijatelji igrati nogomet. Rekel je da želi.
Družili smo se cel vikend in bolj, ko sem
spoznaval Kyle-a, bolj mi je bil všeč (in moji
prijatelji so bili istega mnenja.)
Prišel je ponedeljek zjutraj in tam je bil
Kyle spet z ogromnim kupom knjig. Ustavil
sem ga in rekel:''Ti si boš pa res
natreniral mišice s tem kupom knjig, ki jih
nosiš vsak dan!'' Samo smejal se je in mi
dal polovico knjig.
Skozi naslednja štiri leta sva z Kyle-om
postala najboljša prijatelja.Ko sva bila
zadnji letnik, sva začela razmišljati o
faksu. Kyle se je odločil za Georgetown in
jaz za Duke. Vedel sem, da bova vedno
prijatelja da kilometri ne bodo nikoli
problem. On je želel biti zdravnik jaz pa
sem ciljal v poslovne vode z nogometno
štipendijo..
Kyle je bil zadolžen za poslovilni govor v
našem razredu. Ves čas sem ga dražil, da je
piflar. Moral je pripraviti govor za maturo.
Tako vesel sem bil, da nisem jaz rabil iti
na tisti oder ingovoriti.. Na dan mature sem
videl Kyle-a. Izgledal je čudovito. On je
bil eden tistih, ki so res našli sami sebe
skozi srednjo šolo. Malo je ''napolnil''
svojo postavo (z mišicami) in zelo dobro je
izgledal v očalih. Imel je večzmenkov kot
jaz in punce so ga oboževale. tako sem bil
včasih ljubosumen. Danes je bil eden tistih
dni. Videl sem, da je nervozen zaradi
svojega govora. Zato sem ga lopnil po hrbtu
in rekel:''Hej, veliki mož, odličen boš!''
Pogledal me je z enim tistih pogledov
(hvaležnih) in sem nasmejal. ''Hvala,'' je
rekel.
Ko je začel svoj govor, se je odkašljal in
pričel. ''Matura je čas, ko se zahvalimo
vsem tistim, ki so nam pomagali skozi tista
težka leta. Svojim staršem, učiteljem,
bratom, sestram, mogoče trenerju... ampak
najbolj svojim prijateljem. Tukaj sem, da
vam povem, da je biti nekomu prijatelj,
največje darilo, kar ga lahko tej osebi
date.
Povedal vam bom zgodbo..
Samo gledal sem svojega prijatelja v neveri
medtem, ko je razlagal zgodbo o prvem dnevu
najinega srečanja. Čez vikend se je
nameraval ubiti. Govoril je o tem, kako si
je izpraznil omarico, zato da njegova mama
kasneje ne bi rabila tega potem početi in
nositi domov vseh njegovih stvari. Globoko
me je pogledal in mi namenil majhen
nasmešek. ''Hvala bogu, sem bil rešen. Moj
prijatelj me je rešil pred
neizgovorljivim.''
Slišal sem vzdih, ki je potoval skozi
množico medtem, ko nam je ta čeden,
popularen fant razlagal o svojem
najšibkejšem trenutku. Videl sem njegovo
mamo in očeta kako me gledata in se mi
smejita s tistim istim hvaležnim nasmeškom.
Šele takrat sem dojel globino vsega tega.
Nikoli ne podcenjuj moči tvojih dejanj. Z
eno majhno gesto lahko nekomu spremeniš
življenje. Na bolje ali na slabše.
_____________________________
Opazujem te kako mirno spiš, te pobožam in ti že stotič preštejem vse prstke...In šele, ko tvoja dlan leži v moji, opazim, kako zares majhen si. Tako majhen si-pomeniš pa mi ves svet!