Recimo tako kot avto-pospešiš s 70 na 150, uauuu, hitrost, pospešiš do 200, uauu, še hitreje, pospešiš še naprej-in se samo pelješ, brez da bi občutil hitrost. Ni prostora za občutek, ker ga pri tej hitrosti zavzame koncentracija.

Šele ko se ustaviš, ugotoviš, kako hitro si peljal.

Tako nekako se mi zdi, da je pri tebi, da si avto, z veliko konji , in da prišla na cilj tudi, če bi vozila počasneje.

Tko, zdaj ti bom pa nehala utrujat .

Mah, mogoče bom s svojim postom čisto brcnila v temo ali pa samo olajšala svojo dušo, kar tebi ne bo pomagalo.

Midva imava najbližjo družino 100 km daleč in to sva vedela ko sva načrtovala otroka. Nisva pa načrtovala moje bolezni, zaradi katere sem mogla postaviti tudi svoj pokliv ob stran in tako sva dobila otroka, izgubila pa en dohodek. že to je stresno. Zaradi svoje bolezni sem bila na berglah in si zamisli brgle in dojenček. In to vsak dan do poznega popoldneva ko je prišel domov. Seveda utrujen in si je moral vzeti čas,......, in tisto malo kar je bil z malim, sem čutila kot da mu je odveč.
Kolikokrat sva se zaradi tega prekregala, na koncu sva začela z očitki, ki so bili daleč po vsakršno mejo.
Sama sem mu zamerila neukvarjanje s tamalim, tudi z menoj, gospodinjstva se ni niti pritaknil, očitala sem mu, da mu tamali ne pomeni ničesar, ... Je pa res, da je skrbel za družino finančno, kar sama, v nasprotju s teboj, nisem mogla oz. so bili moji dohodki daleč prenizki.
On mi je očital, da se tečna in sitna, nezadovljna, ljubosumna nanj in  njegovo delo,......

No, zdaj je tamali že velik in star skoraj 8 let.

In, ko gledam za nazaj šele vidim, kako narobe sem delala, kako sem se motila. Vse se je spremenilo malo po 2. letu starosti. Tamali je zrasel, začel govoriti, začele so ga zanimati stvari in sta se skupaj super ujela. Hodila sta ven, v naravo, gozd, delala traparije ,.... in nedolgo nazaj mi je priznal, da ga je imel vseskozi rad, ampak ga preprosto ni čutil, ni vedel kaj bi z njim, ni se znašel. Sploh ko je začel cepetati in jokati pa šmrkati, ga je rajši vtaknil meni, ker pri meni tega ni bilo in je vzel to kot to, da z njim ne zna ravnati ali pa da ga mali ne mara.
Seveda so bile kasneje še kake težave, sploh ko meni ni bilo kaj povšeči kar sta delala. In sem se vzela v roke. On je oče, ve kaj je zanj dobro in kaj ne, ko sta skupaj počneta kar jima paše in kar želita, se ne vmešavam, niti ne kritiziram. Tudi ko se skregata, pustim pri miru, ker je to med njima in očetu ne zbijam avtoritete. In velja tudi obratno. Sicer je marsikdaj tako, da ima on postavljene višje meje kot jaz in mu dovoli risanko tudi 1 uro, jaz pa ne. Ampak v končni fazi ali se splača prepirati zaradi tega? Važno je, da soglašava pri bistvenih zadevah.

Oba sva delala napake, jaz v zvezi z njim, on v zvezi z otrokom. In če kaj obžaluje je to, da svojih dilem ni priznal prej in je dejansko zamudil prvi dve leti in še malo sinovega življenja.


lp, mojca

ups, napačen forum





_____________________________

In ce se se ne vem na kolk moznih nacino in na vse pretege trudimo, ne bomo nikol dosegle, da bi moske spremenili, tako kot oni ne bojo nikoli spremenili nas!!! In prav je tako.

pety - jaz osebno zagovarjam moske, tako kot zagovarjam zenske... nikoli pa ne bomo in ne moremo bit eno!

se strinjam da bi moski lahko to pa to... tud zenska bi lahko to pa to... pa pac ni vedno tako.. tako kot oni ne izpolnejo vedno nasih pricakovanj, tud mi ne moremo njihovih ane?

Ne morem bit več tiho ...Že nekaj časa vas berem in lahko rečem da se definitivno strinjam z Gino. Draga AnjaPH, tudi meni ni všeč, če se kdo dere nad otroki, vendar po prebiranju tvojih postov, lahko mirno rečem, da si za marsikatero kruto besedo, ki jo je deležen  tvoj malček s strani očeta, kriva ti. Žal, toda tako je. Tudi sama sem imela otroke s podobno starostno razliko in sem poleg svojega dela tudi cel dan skrbela zanju. Mož je delal na terenu in sem imela čez dan bolj malo pomoči z njegove strani. Toda, ko je zvečer prišel malčku definitivno ni bilo ravno takrat potrebno zamenjati "mico plenico", ker sem za to poskrbela sama prej in sta se lahko pocrkljala, igrala ali kako drugače pozabavala. To je malček od njega tudi zelo težko čakal, ne pa, da mu ati takoj ko stopi skozi vrata menja plenico.( verjetno tudi zato brca in tečnari, ker si z njim želi početi kaj drugega) Meni , sorri, se še zdaleč ne zdiš tako super mama, kot se zdiš sama sebi in mislim, da bi mož marsikakšno zadevo raje opravil, če se ne bi ti tako haj nosila. Še zdaleč se mi ne zdiš tako hladnokrvna, ali pa si, če si sposobna očku in otroku narediti tako uslugo, da mu mora takoj po prihodu domov previjati ritko. Če se ti malček res tako smili ( meni se tudi mož), bi morala narediti vse, da bi bilo njuno srečanje po celem dnevu res takšno, ki si ga želita. Pa nikakor ne zagovarjam moških, prej nasprotno. Tudi svojemu sem že zdavnaj povedala, da imava dva otroka in ne mamico samohranilko s tremi . Vendar se mi zdi, da je tvoja zaskrbljenost glede tega, da se mož krega nad otrokom le izgovor. Očitno komaj čakaš, da pride domov in te razbremeni ( saj to je čist normalno), vendar iz vidika otroka in starševskega odnosa več pomeni to, da se skupaj vsedeta, zaigrata, pocrkljata, kot pa da mu že na vratih tiščiš plenico pod nos. Mislim, da je ta tvoj tako možati mož sit in naveličan tega  tvojega načina dela in žal svojo naveličanost in jezo ( seveda poleg službenih problemov) stresa nad fantiča.  

Joj prejoj, res....Res lepo od nekaterih žensk, da tako branijo in gladijo teren svojim moškim, občudovanja vredno. Res. Jaz vas sicer res občudujem zaradi tega, samo ne pa solit drugim pamet, kako je treba ravnat ob prihodu moškega domov, pripravit teren za srčen sprejem otroka in take balotole. Ma ne morem verjet res!

Zdaj mi ženske povejte (Pelin, Gina, idr) - kdo pa mami pripravi teren? Zjutraj grem v službo, hitim delat, da končam ob uri, da se odpeljem v vrtec po otroka, da mi ne zaprejo vrat pred nosom in postavijo otroke na cesto, manevriram kot schumacher po cesti, stresirana do daske, če bom utegnila ali ne, pridem v vrtec in mi vzgojiteljice oddajo oba otroka. Včasih sta dobre volje, nasmejana, včasih se dere en, včasih drugi, en je pokakan, drugi se je ravno polil....Kje v tej situaciji ima mama "blažilca"? Nekoga, ki pripravi teren, ki obleče otroka v dehtečo štručko s čisto plenico, čistimi rokicami in nasmejanimi usti? Se sprašujem, kaj sem jaz, da vse to lahko IN MORAM prenest mirno, ker otroka nista prav nič kriva? Po celem dnevu hitenja in norenja v službi, z mislijo, da ko pridemo domov, bom sama z otrokoma še vsaj dve uri in da moram v tem času otroka nahranit, preoblečt, pocartat, da se mi v stanovanju nič ne naredi samo od sebe. In v vsem tem naj odraslemu, polnoletnemu človeku, ki se je odločil imet družino, otroke, zgladim teren? Ja, z veseljem se potrudim, da ta človek ne pride v norišnico, kjer se ena mati živčno dere na otroke. Ne, on pa kot da ima pravico do slabe volje, ker je pač dec. Ker mati MORA, oče pa LAHKO, če ga je volja?

Tako razmišljanje se mi je priskutilo že v preteklosti, ko sem kar nekaj časa imela fanta, ki je mislil, da je družina patriarhat. Imela sem to priliko, da sem videla vzorec, ki ga je pobral od očeta in matere. Z njegovo mamo sem se dobro razumela in veliko stvari mi je sama povedala. Kako je njen mož ravnal z njo in kako se je ona njemu začela podrejat. Nekega dne sva se s fantom skregala in njegova mama je to izvedela. Nisem bila prizadeta zaradi kreganja, bila sem prizadeta, ker me moj bivši sploh ni upošteval in se sploh ni hotel pogovorit. Njegova mama mi je tako svetovala, citiram: "če ga hočeš omehčat, moraš malo sklonit glavico, tako na stran, mogoče če malo probaš jokat, da te vidi in ga prosi, da se pogovori s tabo....tako sem jaz z njegovim očetom...včasih je rablo tudi dva tedna, ampak potem sva se pogovorila". Veste kaj? Če vam je tak stil življenja v redu, držte si ga in uživajte, ko si moški brišejo noge v vas, vendar ne solit drugim pameti in jih krivit, kot to počneš ti Pelin, da ja Anja kriva za njegova dejanja?! To je nezaslišano! Sicer pa je še vedno veliko žensk, ki jih možje prebutajo in so tiho, ker mislijo, da so si itak zaslužile.

On se v bistvu lahko dere na otroke, ker je moški.
On je po službi lahko slabe volje, ker je moški.
On mogoče tudi udari žensko, jo pač lahko, ker je moški.

Ja, zdaj vem, zakaj je Murko srečen, ker je moški.

Oj, oj, oj, AnjaPH, le kje je vsa ta tvoja tako opevana in poudarjena potrpežljivost, tolerantnost, maksi sposobnost na vseh področjih.....Verjetno izgine takoj, ko ti kdo stopi na žulj, ali pove resnico. Če prav razumem, si tu gor pisala zato, ker si želela mnenja drugih...ali pa ne....mogoče si hotela , da te tolažimo, jokamo s tabo in pljuvamo po moških. To je seveda veliko lažje kot biti iskren, priznati tudi svoje napake in se malo zamisliti. Ne, poudarjam ( tudi za vse ostale, ki ste fenice od Murkota in podobnih) ne zagovarjam moških, ampak se mi resnično smili vajin otrok. Z zadnjim postom si samo potrdila moje mnenje o tvoji situaciji doma, ki sem si ga ustvarila že prej. Glede na tvoje  "obvladovanje in hladnokrvnost", tvoj sinček gotovo kakšno krepko sliši tudi iz tvojih ust. Pa roko na srce. Če sem se zmotila pa se ti globoko opravičujem. Več kot očitno je, da imata največ problemov vidva z možem med seboj in ne mož in sin. Pa tudi ti sama s sabo. Tudi jaz vem, da so moški marsikdaj prave egoistične pokore, samo tu ni govora o tem. Povdarjaš svojo skrb do sina in žalost, ker se očka krega nanj. Jaz osebno, bi v prvi vrsti poskušala poskrbet, da otroku tega ne bi bilo potrebno poslušat. S tem mislim, da bi se najprej izognila takim situacijam (če že naprej veš, da se bo mož kregal nad njim, ko mu ne da miru pri previjanju, zakaj potem takoj ko pride domov, tiščiš vanj s tem?), ker bi imela v glavi kot prioriteto to, da otrok ne bi bil kregan in ne to, da bi s tem crkljala moža. Seveda ne mislim s tem reči, da bi morala odstranit in zgladit vse te konfliktne situacije, ampak v čim krajšem času o tem spregovorit z možem. Na samem seveda. Takrat se bi morala pokazati za odločno, potrpežljivo, vztrajno, dosledno in tako naprej.
Pa še tisti, ki vsa ogorčena našteva, kaj vse mora storiti, ko pride iz službe (otroci iz vrtca, kosilo, pospravljanje...). Ja, ja, ja.....poznam vse to, pa še kakšno zadevo zraven (študij ob delu, oče na vozičku, finančna stiska zaradi gradnje hiše...)zato lahko verjamete, da se mi smilite. Toda s tem ko pluvate po možeh ne rešujete ničesar...samo škodujete sebi in svojim otrokom. Več kot očitno ste dokazale, da se znate postavit zase....torej se dajte...pa ne preko otrok.