Ker sama spadam med mamice samohranilke (sicer šele na začetku), me zanima če je še katera, ki se pridružuje tej temi.

Sem želela odpreti temo za nas, kjer bi si lahko izmenjale spodbudne besede, ter izkušnje in prav tako, kakršnekoli uporabne informacije.

Upam, da se oglasite še katere, da le nisem edina, hehe.

Pa lep dan!

_____________________________

26.03 ob 23.32h je tudi zame posijal sonček z imenom Tija :)

Nisi edina

Se pridružujem

Smo pa precej zgovorne

Hahaha.. sem se prav nasmejala. Res smo zgovorne  .
No, pa smo že 3.


Imate vse enega otroka?
Koliko pa ste stare, če ni skrivnost?
Verjetno spadam sama med mlajše, hehe.

No, pa da kar jaz začnem.
Stara 21 let in enega otroka, punčko staro 10 dni.


_____________________________

26.03 ob 23.32h je tudi zame posijal sonček z imenom Tija :)

Si pa res mlada Pa tamala tud
Jaz sem 34,imam pa dve punčki-2,5 in 5,5

Ja sva obe malo mlajše  .
Upam, da to ni prevelika ovira.
Sem želela odpreti to temo, ker sem firbec kako vse ostale sfolgate same (ker sem sama še bolj na začetku).



_____________________________

26.03 ob 23.32h je tudi zame posijal sonček z imenom Tija :)

Sfolgam kakor kdaj ampak sedaj lažje,ker imam bolj umirjene živce

Tale tema, pa ni preveč aktualna. 

SMT3 - to pa vrjamem.. jaz, ko sem se umirila in po domače rečeno skulirala, je vse postalo drugače in lažje.




_____________________________

26.03 ob 23.32h je tudi zame posijal sonček z imenom Tija :)

še ena nova članica.   Zaenkrat izgleda, da nas je bolj malo samohranilk  .
Kako kaj punčka zvezdici? Ste se že privadile ena na drugo? Kaj začetniških težav?
Mene pa zanima ali imate vse ostale (kolikor vas zaenkrat je) kakšno pomoč (družina, prijatelji) pri vsakdanjih obveznostih ali kr same vse sfolgate. In kako izgledajo vaši običajni dnevi? Vam preostane kaj časa za zabavo?
Imam doma dojenčka in moram priznat, da je kr naporno, če si sam za vse. Se je potrebno kr zorganizirat

SMT3 z dvema tako majhnima otrokoma pa sigurno ni lahko biti sam.
karmen12 koliko otrok pa imaš in koliko so stari-če ni skrivnost?

Imam dva otroka, eden je star štiri leta, drugi pa sedem mesecev. 

Da nas malo dvignem

No, da nas še jaz malo spet dam na vrh, hehe.

ninananaa - sva se že kar navadile ja. Sem prav vesela, da je prvi mesec mimo, da sva končno našle nek ritem. Sicer je vsak dan spet kaj novega, ampak je lažje kot čisto na začetku.
Sicer bi kar rabila nekoga sedaj, ki bi lahko tamalo malo počuval, da si spočijem od joka. Ima krčke in čez cel dan joka .
Drugače živim pri starših. Sicer mi probajo pomagati kolikor se da.. ampak imata tudi sama obveznosti in sem večino časa tudi sama doma tako, da to mi malce manjka. Drugače ju pa tudi ne upam si kaj dosti prositi. Ker že to se mi zdi veliko, da sem lahko tukaj doma in imam že tako slabo vest.
Časaa za zabavo jaz še nimam. In pa tudi ostale gospodinjske obveznosti opravim sama. Včasih (oziroma kar večino časa) mi pa zmanjka za kosilo.
Se še malo lovim pri organizaciji, heh.

Kako ste kaj ostale?


_____________________________

26.03 ob 23.32h je tudi zame posijal sonček z imenom Tija :)

No da pristavim svoj piskrček... jaz sem bila kar nekaj časa sama za vse z sedaj 3leta starim otročkom... od samega začetka(ob ločitvi) je bilo kar težko - najmenina,služba, stroški, otrok vrtec... sprva tudi lastnega prevoza nisem imela a otroka je bilo treba na drug konec mesta peljati v vrtec - a sem si po 4 mesecih kupila avto... potem sem si pa začela organizirati dan za dnem in sčasoma mi ni blo treba več pisati na koledar ampak to počnem kar sproti (seveda si pomembne stvari zapišem a stresno ni več tako)...

Potem mi je lani posijal sonček ko sem spoznala svojega  (ampak še ne živiva skupaj) - torej sem še (delno) sama  mi pa je moj dragi zelooo v pomoč pri tamalemu...

Če se spomnim za nazaj ko še na veliko potrebo nisem mogla brez tamalega  se temu danes samo še smejem...
Danes imam nekje isti ritem kot takrat, z malčkom sva se navadila da si poveva če gre on na balkon se igrat da mu jaz povem da grem na stranišče ipd.) - sliši se smešno ampak funkcionira.
Pomoč drugih pa itak da pride prav  še posebno takrat ko rabim mir zase... to je pri meni navadno kak kolesarski trening ali pa maraton in sem ponosna ko vidim na cilju svojega malega korenjaka ki najvija zame  imam kar solzne oči ko ga vidim kako je ponosen na svojo mami;pa lepo je poslušat od vzgojiteljic kako on na dolgooo in širokooo razlaga da je njegova mami "kolesar"

Torej Zvezdici polagam ti na srce ko bo mala malce zrastla, da si tudi sama poiščeš neko aktivnost. Zmogla boš; ker kjer je volja je tudi moč in že to da si sama z miško predvidevam da moč imaš.

No povzetek... Sem Megi iz NM,stara sem 23let in imam sinka starega (bo 06.06.) 3leta

*p.s. upam, da me vzamete medse čeprav si urejam na novo življenje

_____________________________

Ali veste kako se reče dvema ljubimcema ki sexata po metodi varnih dni?

mamica in očka...

megi20 - to si pa tako lepo napisala, da si privabila solze v moje oči. Prav tvoje napisane besede so mi dale še neko dodatno motivacijo. In pa bravo za tebe , da si vse sama speljala tako kot si! Je pa res.. tudi na ta velko potrebo ne moraš sam .
Uh, pa ja sploh si dobrodošla tukaj! Več nas je boljše je, da si lahko izmenjamo izkušnje in besede.
Drugače pa.. kako ti je uspelo prvo leto, ko še nisi imela vrtca? Glede plačevanja najemnine mislim in pa službe?
Upam, da nisem preveč radovedna.

No saj počasi se nas pa bo nekaj nabralo.. nas je že koliko? Aja 5 . Upam, da nas bo še več..





_____________________________

26.03 ob 23.32h je tudi zame posijal sonček z imenom Tija :)

smo:

karmen12      2.
MEGI20 (23)  1. , NM
ninananaa      1.
SMT3 (34)      2.
zvezdici (21)  1. , LJ


_____________________________

26.03 ob 23.32h je tudi zame posijal sonček z imenom Tija :)

Sem naredila nek mini seznamček, ko mi je ravno dolgčas  .

_____________________________

26.03 ob 23.32h je tudi zame posijal sonček z imenom Tija :)

Hej... Zvezdici.. jaz sem pričela delati že ko je bil sinek star 6mesecev. Do vstopa v vrtec sta mi ga čuvala starša ko je dopolnil 1 leto pa v vrtec.
Preselila sem se v najemno stanovanje takoj ko sem našla službo - tko da priliv je bil - prej nisem bila zmožna sama živeti v najemu.

Kot sem že zgoraj napisala sem si morala vsak dan splanirati in otrok je rastel sedaj pa je že toliko odgovoren da se lahko dogovarjava stvari  in imam tudi jaz kdaj frej dan; pa še nasilja je konec. Žal sem bila jaz ena tistih ki je morala prenašati nasilje otrokovega očeta - tako fizično kot psihično ki me je veliko bolj bolelo a sem se uprla in sedaj sem KONČNO srečna.
Iz svoje "Zgodbe" sem marsikaj potegnila koristnega...in mi je žal le za eno nepopravljivo napako- ko sem dovolila da se bivši vpiše kot oče mojega otroka saj kljub preživnini in stikom ni vreden ne mene ne sina. Žal pa je zakon na strani naših moških polovičk ... sicer pa sem očeta otroku izbrala sama
mi pravi veliko uradnic in uradnikom ampak bo že ko bo mali začel misliti z svojo glavo bo videl koliko sem truda vložila v vse kar danes ima koliko pa očka. To se bo meni še smejalo

No da povzamem da ti z veseljem pomagam če ti le lahko... če potrebuješ karkoli se javi.

Megi

_____________________________

Ali veste kako se reče dvema ljubimcema ki sexata po metodi varnih dni?

mamica in očka...

Megi - vsaka čast tebi!
Te občudujem.. lepo ti je uspelo, pa sigurno je bilo težko ko .
Sem vesela zate, da je vse uspelo na koncu kot si si zamislila!
Mali te bo pa sigurno spoštoval zaradi vsega kar si storila za vaju.
In pa hvala.. bm verjetno res kdaj imela še kakšno vprašanje zate.


_____________________________

26.03 ob 23.32h je tudi zame posijal sonček z imenom Tija :)

Hej!

Se pridružujem klubu mamic na kvadrat:-) S sinom sva sama približno eno leto, odselila sva se najprej k mojim, zdaj sva pa na svojem že kar nekaj časa. Kamlu bo star dve leti in tudi midva se "dogovarjava".
Drugače sva pa Primorca:-)

Pozdravljene!  

Evo, se ena...


Pred priblizni enim mesecem sva prisla nazaj k mojim. Mali je star 13 mesecev.
Hvala Bogu, da je tako, saj bi samo z malim trpela. Sploh mi ni zal, da sem ga zapustila...
Se posebej zdaj, ko vidim, da mu  niti za otroka ni mar.

Svaka cast vsem, ki same zivijo z otroci in sfolgajo!!!


Kaj pa vasi bivsi, videvajo otroke? Hocejo?


Mene tako boli, ker nic ne poklice da bi vprasal za otroka, ne morem verjet!

Ah seveda se zanima za njega, ko in kadar mu paše in ni zaseden s pitjem in njegovo pijansko druščino. Kar pomeni, da pošlje sms.  Stike imata sodno določene v minimalnem obsegu, kajti tudi sodišču ni mogel skriti svoje zasvojenosti.  Mali gre zelo rad k njemu in zaradi tega se sama marsičemu odpovem, da ga lahko pripeljem

Tudi meni je kdaj pa kdaj težko, pa se potem spomnim na tisti pekel in je takoj lažje . Tako, da kar pogum . Od kod pa si?

Pozdravljene,


tudi jaz se pridružujem klubu na kvadrat :) Moja izkušnja je zelo boleča...Pri 23 letih sem po komaj preživelem porodu tako mene, kot mojega sina, začela dojemati svet okoli mene s popolnoma drugačnimi očmi... spregledala sem....Nasilno obnašanje partnerja, da sem bila ujeta v začaranem krogu nihanja odnosov od tega, da smo se lahko imeli super, do tega da sem bila podvržena psihičnim zlorabam v takšni meri, da na trenutke, res nisem razumela s kakšnim namenom sem bila poslana nazaj.... Zdaj vem, biti mojemu sinu mama, zaživeti na novo, oditi vstran.... Čeprav tudi doma ni nič lažje, ker stari starši vedno podpirajo bivšega, v tem smislu, saj dokler ni pijanec, kurbir in te ne pretepa, tako moraš potrpet...A samo jaz vem kako je bilo, ko smo bili skupaj in kaj se je dogajalo med štirimi stenami in ne čutim nobene krivde, da nismo več družina, zato skušam to enostavno preslišati in živeti skupaj s svojim sinom svoje življenje, ker nisva nikomur nič dolžna. Vsak dan posebej se lahko zahvalim, da mi je bila dana še ena priložnost, in da je moj sin kljub zapletom vesel in zdrav fantek :)

Zdaj ko sem malo izlila svojo dušo.............. pa mogoče še en predlog iz moje strani..... lahko bi samske mamice, s svojimi otročki organizirale tudi kakšno srečanje, izlet, naši otroci bi se skupaj igrali, me pa bi se druga drugi malo zaupale, pa verjamem, da bi nam bilo lažje... Sama vem, da me težko razume nekdo, ki tega ni doživel na lastni koži, in se mu verjetno v njegovih očeh samo smilim, ter si verjetno misli, kakšna sreča, da se to ni zgodilo meni.... A takšno je življenje, sama pravim, da je se je potrebno kadar padeš iz konja življenja, pogumno pobrati nazaj v sedlo in odjezditi najprej.... Najpomembnejša je sreča nas samih in naših otrok :)


Zainteresirane, za organizacijo se mi lahko oglasite tudi preko zasebnega sporočila :)

Pozdravček