ce cakas
-da bosta imela sluzbi z dokaj dobro placo,
-da kupita stanovanje,
-da naredis stvar x,
-ohoho, potem je potrebno uredit se stvar y
...
...


...potem nikoli  oz. se vse prerado zgodi, da potem tistega pluska ni in ni... ko je odlocitev v glavah oz. dveh, potem je ciiisto pravi trenutek

pies: nimam "taprave" sluzbe, stanovanja se nisva kupla, stvari x, y in z je se za popedenat malo morje - Eliasa pa ze imamo doma

_____________________________

Elias je pridrvel k nam 11.05.2010 ob 11.07
11.05.2010 - 2070 g 45 cm
07.10.2011 - 9960 g 80 cm

živijo....

No pri naju je bilo tako....moj dragi je bil vedno modro tiho jaz pa vztrajno glasna da otrok ne bom imela nikoli pa ne zato ker jih naj nebi imela rada ampak enostavno mi je bilo všeč dejstvo ko se naveličam ga pa mamici vrnem...
Pa tud to razmišljanje je bilo konstantno prisotno pr men nimam redne zaposlitve,nimam stnovanja,nimam šole končane nimam nič....
no in je prišu december tetke marjetke pa od nikoder in ker sem imela menstruacije vedno redne sem vedela kaj sledi...najprej sem bila cek teden tiho niti moj ni vedel sam so pa vsi opazili da nekaj pri meni ne štima ker sem bila tečna ampak sem hotla najprej sama s sabo razčistit pojme....pote sem šla na pregled in sem bila v 7t nosečnosti pa mi ginekolog vse razloži pa mi reče no a odprem materinsko knižico in ni tri ni pet jaz na ves glas rečem JA....
kr nekje iz notranjosti je prišu glas....zdej imam najlepšega dve leti starega fantka doma in četudi bi menjala vse življenje njega nebi nikoli.
Danes nam nič ne manka imamo dovolj da smo nasmejani....

team, ful dbro napisano!!!

_____________________________

******************************************************
....v glavnem.....komaj čakam poletje!!!!!!

*****************************************************

Do tistega spoznanja, da si oba želiva otroka, je nekako prišlo v času, ko je bil moj partner dalj časa službeno odsoten. Verjetno so se takrat misli še bolj poglobile, verjeto sva takrat oba spoznala, da se imava zares rada, da sva pripravljena na skupno življenje.

Službi sva imela oba, "problem" je bil stanovanje, vendar sva imela možnost biti doma, pri naših in tako niti nisva dolgo pomišljala in kmalu po prihodu sem zagledala .

Kot je že ena pred mano napisala-se mi zdi da Ronja, sem najprej v sebi pomislila "zdaj gre pa zares". Občutki so bili mešani, vendar so se tisti mešani občutki kmalu sprevrgli v srečo .

K odločitvi je še bolj pripomoglo zdravstveno stanje, nismo pa nikoli bili v fazi, da pa moramo zdaj takoj imet otroka. Želeli smo si in bili smo presrečni ko se je zgodilo. Po moje se kaj takega preveč ne da načrtovat, saj je pozneje vse nepredvidljivo.

Za otroka sva se odločila, ko sva bila oba še študenta. Je pa on bil že v fazi pisanja diplome, pa še službo je imel po njej zagarantirano za nedoločen čas (bil je štipendist podjetja).
Stanovanje sva imela zagotovljeno, tako pri meni, kot pri njemu. Na koncu sva ostala pri njemu, sama v svoji hiši.
9 mesecev po porodu sva se odločila za še enega otroka. Sama trenutno pišem diplomo (študij se mi je kar močno podaljšal, ampak bolj zaradi moje lenobe, kakor zaradi otrok).
Nameravava imet še enega otroka, ampak bom toliko počakala, da bom prej dobila prvo zaposlitev, pa sploh ni važno da za nedoločen čas.
Vedno sva govorila, da bi do 30.leta imela tri otroke, pol pa stop. Bo treba sedaj kar pohitet, če hočva ta cilj doseči.
Finančno nam čist nič ne manjka, si lahko vse privoščmo v normalnih mejah, samo neki na kupček pa ne moremo glih dajat (imava vseeno vedno zlato rezervo).

Za otroka sem se odločila, ko sem končno ob sebi imela moškega, za katerega sem vedela da bo dober oče mojih otrok. Vse ostalo se že nekako izide!

Jaz sem si otroka želela že, ko sva z mojim začela z razmerjem. Ampak HB je bil on bolj realen in je dejal, da je potrebno najprej uredit finančno plat (beri dobiti službo vsaj za določen čas). On je bil namreč zaposlen, jaz sem delala prek študenta. Ko me je takratna šefica zaposlila, pa sva začela delati tudi na dojenčku. In 11 mesecev po odločitvi za naraščaj, se nama je pridružil tudi prvi sin.

< Sporočilo je popravil benika -- 31.7.2010 16:42:04 >

Mož je že nekaj časa sanjal o otroku, jaz pa si jih sploh želela nisem. Enkrat mi je pa naredilo KLIK ali kaj jaz vem kaj, pač rekla sem, pa dajva (če že hočeš) 

ah jst nisem bla nikol prav tip za otroke...vedno najprej izobrazba,kariera...no pol me je nenačrtovano doletelo konec faxa...pol sem se zaklela nobenga več...no fixno niti ne želim več določat...nekaj se pogovarjava da bi se mogoče drugo leto začela pogovarjati o še enem... :) 

Midva sva tudi enostavno začutila, da je to to in da si želiva najino srečo še nadgraditi... Brez kompliciranja, kar naenkrat sva se strinjala, da to želiva Sedaj pa čakamo, da se prikažejo  ...