Nisem pomešala, vem, da ThinkPink išče kredit. Govorila sem na splošno. Velja za vse, ki se jim (vam) zdi, da je plačevanje 700€ na mesec za naslednjih 30 let mala malca. Lahko vprašam kaj je bilo tako noro smešnega ?

Kje pa sem jaz izjavila, da je 30 let krede mala malca? Razumeme pa, da nekaterim ne znese drugače, da zaradi višine anuitete ne zmorejo drugače, pa tudi banke rade ponujajo tako dolgoročne kredite. No, mi smo imeli srečo, da nam znese na 15 let, ker tud jst ne bi imela prijetnega občutka, če bi vedela, da bom bodplačevala kredit do 60. leta.

Ja, hudič je s krediti. Ste mi vseeno dale za misliti...grozno se sliši 30 let...
Imava skupnega dohodka cca. 2300 eur/mesec, pa če odštejem 600 eur za kredit (v večjega ne bi šla), še bi nama vedno ostalo 1.700 eur, kar bi bilo dovolj za položnice (sedaj jih imava z vrtcem vred za 500 eur), za hrano, počitnice... Res pa je, da nikoli ne veš kaj bo nadalje...bog ne daj, da se nekomu kaj zgodi, pa da ostane sam...:( Ali pa kdo ostane brez službe - sicer mala verjetnost, ampak nikoli ne veš. Ja pa avto je treba menjati vsake toliko, čeprav je meni avto samo prevozno sredstvo iz toče A v točko B in ne statusni simbol, zato se tu ne bi preveč ven metala...

Razmišljam pa tudi tako - lahko bi vzela manjši kredit, npr. na 15-20 let za obrok 400 eur, pa bi živela v stanovanju, malo večjem kot sva sedaj , a bi vedno želela več... Namreč živimo v centru mesta  - kar nama že pošteno najeda živce - od tega, da ni kje za parkirat, da živimo sredi študentskega naselja, kjer imajo študentje vsak dan žurke, tako da mirnega spanca pri nas ni, da če hočeš z otrokom na sprehod, to pomeni samo izmikanje avtomobilom in dretje: Pazi, cesta!

Lahko pa se malo bolj konkretno zakreditiramo, četudi bi to pomenilo, da bi pri kakšni stvari morali bolj gledati na cene kot sicer, pa kakšnen dopust bi spustili,  bi pa imeli npr. vrstno hišico s par kvadratkov zemlje, kjer bi se otrok lahko igral, brez da sem nonstop na preži...ali pa vsaj večje stanovanje izven centra mesta... Vsekakor je potrebno premisliti. Pač stvar pritoritet v življenju.
Ali ti več pomeni mir na svojem, ali pa manjše stanovanje in več stvari, ki si jih ob tem lahko privoščiš...

Me veseli, da si razmišljanja pozitivno sprejela .

Glede na to, da sta se enkrat že fino zafrknila (še za sedem let, do leta 2017, če sem prav razumela), bi na vajinem mestu temeljito premislila in preračunala, če se zavežem za 30 let in toliko denarja.

Znesek za mesečno obrok se mi zdi smiselen - ne več kot 25% dohodka.
Za primer nezgode in tudi brezposelnosti lahko kredit zavaruješ - pozanimaj se, koliko dodatnih € je to na mesec - da si mirna vsaj v enem delu.

Na vajinem mestu bi šla v manjšo nepremičnino, nekaj v že prej omenjeni vrednosti, kar je čisto ok površina dokler je otrok manjhen in tudi pri še enem ne bi bili ravno eden po drugem. Maximalno 10, mogoče 12 let.
Do leta 2017 odplačaš sedanji kredit in začneš razmišljati o novem in o novem stanovanju.

Se mi zdi, da smo kot narod zelo nemobilni, eno nepremičnino bi imeli za celo življenje - kar je v bistvu velik nesmisel, ker se naše potrebe menjajo. Poglej samo, koliko otrok praktično do šole spi pri starših, svoje sobe niti ne rabijo in zakaj plačevati banki obresti za nekaj, česar ne rabiš? Raje daj na kupček in kupi več, ko bo za to tudi dejanska potreba. Trg nepremičnin je zaživel, še leto ali dve, da pride na realna tla, potem se bodo stanovanja še lažje menjala skladno s potrebami.

Tudi mi2 sva se za začetek odločila za manjše stanovanje - 52 kv. m, zaenkrat smo 3, je pa v planu še 1 bebič...Čez 10 let pa bomo kaj večjega poiskali, morda tudi kako hiško. Najtežje je prav prvo reševanje stanovanjskega problema (razen, če zadeneš na lotu ali imaš starše milijonarje )

Bom še jaz napisala svoje mnenje in izkušnje. Z možem imava kar visok kredit na 20 let. Ko sva začela graditi, sva mislila, da bova imela manj kredita, ampak med gradnjo so šli stroški v nebo. Ok, ena izkušnja več.

Zdaj živimo skromneje kot smo živeli prej. Prisiljena sva bila, da sva se sploh začela ukvarjati s financami. Prej sva imela veliko več denarja na razpolago, ampak nisva imela nad denarjem nobene kontrole. Vsak konec meseca sva bila na nuli, nikoli nisva varčevala. Zdaj vodiva evidenco stroškov in prihodkov in na ta način gospodinjstvo upravljava kot podjetje. Po drugi strani pa tudi varčujeva, kar prej nisva - varčujeva za študij otrok, za pokojnino, za poletni dopust. O vsakem "večjem" nakupu se posvetujeva, v trgovino s špecerijo ali v trgovino z oblačili greva vedno s šoping listo. Avto ne voziva na uradni servis, ampak v manjšo mehanično delavnico, imava toplotno črpalko, kar pomeni, da imava nizke stroške ogrevanja, skratka, z denarjem ravnava bolj odgovorno kot prej.

Mož je v tem času, odkar imava kredit, pustil službo in začel delati preko avtorskih pogodb, sčasoma pa bo odrpl podjetje. Tako da sva bila v še bolj "riskantni" situaciji kot pa če bi bila oba v službi. Ampak takšen je najin pogled na svet - prilagodiva se trenutni in situaciji in se poskušava ne preveč omejevati. Če nisi tak človek, če te je groza ob misli, da boš 20 let odplačeval kredit in da zaradi tega ponoči ne moreš spati, potem to ni zate.

V primeru, da bi se najino finančno stanje drastično poslabšalo, bova pač prodala hišo in se preselila v stanovanje. Mi je sicer v hiši res lepo in sem zelo zadovoljna, ampak v primeru, da bi bilo to potrebno, se ji brez problema odpovem. Ko bodo otroci stari 20 ali 25 let, si bodo verjetno želeli na svoje, tako da takrat z možem verjetno ne bova potrebovala tako velike hiše in bo verjetno prišla v poštev prodaja hiše in nakup stanovanja. S preostankom denarja pa verjetno lahko pomaga "mladim" pri nakupu nepremičnine ali pa ga nekam naloživa za čas, ko bova v šla v penzijo. Skratka, bova videla, kam naju življenje ponese.