To drži kot pribito! Pa še to: tudi najmanjši otroci (in to mislim stare 1 leto in par mesecev) so možni razmišljanja in jim ni jasno, zakaj so druge mame v igralnici, njihove pa ne! Zato se, čeprav so že nekaj časa sami v vrcu, jokajo.

Saj pravim, da vsi pretiravajo - vključno z avtorico.

jaz tudi nisem upoštevala "navodil", da naj že 2 dan pustim otroka samega za 15 minut (vsi ostali starši so). in to je bilo enega joka, kričanja in groze na obrazih teh malih otrok. in to ne samo 2 ali 3 dan...

če kdo mene vpraša, je to nehumano. in da mi nekdo reče, da je dobro za mojega otroka, da ga vržem v vrtec in grem, da se bo že navadil, pa če bo jokal en mesec skupaj, potem se z njim sploh nimam več kaj pogovarjat, ker očitno nisva na isti frekvenci glede dojemanja otroka.

jaz sem bila z otrokom neprenehoma v skupini 4 dni (kar sem morala skorajda "izsiliti"), to pomeni, da sem bila v najbolj oddaljenem kotu in sem brala svoje stvari, otrok pa je počel svoje v sobi in ko sem jo 5 dan pustila za eno uro samo (na zahtevo vzgojiteljic, ki so mi prepovedale, da bi bila še kak dan več z njo, ker da se drugi starši pritožuejjo, zakaj sem še  lahko tu, oni pa ne? saj res zakaj že ne smejo biti, če želijo? zame je to strokovna katastrofa), je bilo vse ok. in zakaj je bilo ok? samo zato, ker je v teh 4 dneh vsaj približno lahko spoznala, ob moji pristonosti, prostor, vzgojiteljivo in način delovanja. če bi ravnala kot so mi rekli, torej da že 2 dan grem ven, bi bil še danes jok na 100 potenco. tako pa že spi v vrtcu.

sploh pa ne razumem te logike, da naj bi zato, ker drugi starši nimajo časa, volje ali energije biti v vrtcu s svojim otrokom, moral biti za mojo pristonost prikrajšan tudi moj otrok. prosim? zakaj že? če jaz menim, da moj otrok potrebuje par dni, da se navadi vrtca ob moji prisotnosti, mislim, da res ne prosim preveč. zakaj bi moral tudi moj otrok doživaljti agonijo prvih dni v vrtcu samo zato, ker jo doživljajo drugi. mislim tega res ne razumem.

da pa se reče, da s svojo prisotnostjo motim ostale otroke... ma, dajte no. prav nikogar ne motim. itak je tam 15 drugih jokajočih otrok in če kdo, potem ti negativno vplivajo na razpoloženje v skupini. s svojo pristonostjo bi motila samo, če bi skalala za otrokom, mu stala nonstop za ritjo in se nasploh skos kazala v kadru. tu pa bi lahko nastopila vzgojiteljica in povedala, da to ni najbolje. če pa sem nekje v ozadju, da me otrok zgolj vidi, ne motim nikogar. prav nikogar. otrok še najmanj. mogoče pa motim s svojo pristonostjo vzgojiteljici, ki vidita, kako brezuspešno se ukvarjata z jokom 15 otrok.

in še to: če se kdo še vedno tolaži s tem, da otroci nehajo jokat 5 minut po tistem, ko starši grejo... to je bedarija. in res ne vem ali se starši slepijo, da je njim laže, ali pa res ne vedo, da otroci kar jočejo in jočejo. na začetku leta (vsaj 14 dni) otroci jočejo. in to vse 3 ali 4 ali več ur, ko so v vrtcu. mogoče za kako minuto nehajo, ker tudi solz nimajo več (in to vzgojiteljice potem smatrajo, da ni jokal ves čas, ampak samo občasno), potem pa se to nadaljuje. ali pa samo jaz narobe vidim, kar gledam zdaj že od 1 septembra naprej.

No, no, definitivno vsi ne jočejo ves čas. Pretiravaš, zelo.

No, meni so tudi povedali (imam več vzgojiteljev v žlahti), da na začetku jočejo otroci precej več, kot vzgojiteljice povedo staršem. Ne sicer čisto vsi, ampak večina.

Našo je uvajal oči, vendar en teden kasneje kot so se ostali (in to cel teden, šele v drugem tednu je tam prvič tudi prespala). In je rekel, da je to tako dretje, da eni sploh do sape ne pridejo, da non stop stojijo pri vratih in kličejo mamice, da tavajo po igralnici in sploh ne vidijo kaj dosti okoli sebe in ne poslušajo nikogar.

Vzgojiteljici pa sta le dve; naši dve sta imeli srečo, da sta imeli pol skupine že od lani in le 9 novih otrok, pa še od teh jih je takoj po prvem tednu skoraj polovica zbolela.

Nočem nič strašit ali kakorkoli koga zagovarjat, samo mu verjamem, ker se mi ne bi zmislil. Kasneje, ko so že uvedeni, pa je tega joka manj in se res hitro potolažijo. In veliko je takih, da ko joka eden, začne še drugi, čeprav niti ne ve dobro zakaj sploh joka. Nekakšna verižna reakcija.

V tolažbo nam je, da se sčasoma navadijo in da je potem res bolje. Na začetku je pa za večino precej hudo. TUdi za našo je bilo, sedaj pa se je navadla. Sem pa hvaležna našima vzgojiteljicama, da sta v bistvu onidve vztrajali, da podaljšamo uvajanje (načeloma je 1 teden), ker sta sami ocenili, da potrebuje pač več časa. Ijn še danes je tako, da potrebuje kar nekaj časa da se navadi na nove stvari, potem pa je vse ok.

Se strinjam - roberta zelo pretiravaš. Jaz sem bila z našima prvi dan do kosila ves čas zravnen, potem pa smo skupaj šli domov. Ene mamice so pa malčke že prvi dan pustile same. In eni 3 fantki so jokali res še več kot pol ure, potem ko so jih mamice pustile, potem so se pa potolažili in so se prav lepo vključili v igro in ni bilo več nobenega joka do 12h, ko so mamice prišle po njih. Z izjemo enega fantka, ki je pa res jokal praktično ves čas - vmes so ga edino nekako uspavale, ko se je pa zbudil je pa jokal dalje. Je pa bil to fantek, za katerega je mamica že sama povedala, da je doma praktično ves čas na rokah. In pa vzgojiteljice so ji tudi iskreno povedale, da je bilo zelo hudo in je praktično ves čas jokal. To sem videla na svoje oči.

_____________________________

Ta večja: 05.01.2008
Ta mali: 01.05.2009

Se zelo strinjam s tabo. Koliko pa je star tvoj otrok?

Mi smo imeli srečo, da sva uvajala punci januarja, ko so bili ostali že uvedeni. Pri Ronji je občasno jokal en fantek, vendar res samo na začetku, potem se je pa potolažil. Pri Lejli je ena punčka prišla malo pred njo in je tudi dosti jokala, vendar ni kričala ali tulila ali iskala mame, samo jokala je, če sta jo dali iz rok. Ji je bilo pa hudo, se je videlo.

Meni so do zdaj vzgojiteljice kar pošteno povedale, se mi zdi: Ronjine me itak pokličejo, če joče in se je ne da potolažit 1 uro (in do zdaj je bilo takrat vedno kaj narobe - da je potem popoldne zbolela, torej se očitno ni dobro počutila in ji je bilo zato težko v vrtcu) in jo pridem iskat.
Lejline me sicer še nikoli niso klicale, so pa na začetku povedale, da se je ornk drla ali da danes pa ni bilo premora... Vem, da mi je padla skala iz srca, ko sem prvič pritekla ponjo in nisem več slišala nobenega dretja . Mi je pa jasno, da je na začetku kar ornk jokala, samo na srečo ni dolgo trajalo.

Se pa tudi jaz strinjam, da bi rabili otroci malo več časa za spoznavanje z vrtcem, se mi zdi, da bi bilo lažje. Tako pridejo k tujim ljudem, v zelo glasno nepoznano okolje, z veliiiiko malimi otroki, brez bratcev in sestric, brez mame in očija... Težko je to: vsaj to, da jim postane okolje domače in da začnejo zaupat vzgojiteljicam, bi lahko naredili tako, da smo pač dalj časa z njimi not. Ker v gl. je res samo 2 dni po 1 uro in to se mi zdi zelo malo, potem pa se samo postopno podaljšuje čas, kdaj jih pridemo iskat.

Jaz sem to reševala tako, da sva z Lejlo že prej nekajkrat šli obiskat njeno bodočo skupino, da ji ni bilo okolje čisto tuje in da je vsaj parkrat prej že videla vzgojiteljice.

Roberta, ne vem zakaj se daješ v isti koš kot tista mamica, ki bi rada uvajala svojega otroka s sto procentno prisotnostjo kar tri tedne... To da si bila v skupini štiri dni, je meni čisto normalno...pravzaprav se mi tudi kakšne dni več ne zdi nič spornega in napačnega...ampak...si predstavljaš TRI TEDNE!!.Sama praviš, da se je tvoj otrok potem čisto vredu počutil v vrtcu, ko si ga enkrat pustila tam...to je zato, ker si izbrala realen čas uvajanja, kar pa trije tedni nikakor niso.
Glede tistega celodnevnega joka pa tudi po moje krepko potenciraš in pretiravaš...Tudi v najhujših primerih, ko je cela skupina novincev, se ne zgodi , da otroci vse dopoldneve jokajo. Ne rečem, da so posamezniki neutolažljivi prve dva do tri dni, vendar jih slej ko prej pritegnejo zanimivosti v okolici in se njihov jok prekine. Drugače imamo pa tudi pri nas tako domenjeno, kot je omenila Ronja, da v primeru, da je otrok kakšno urico neutolažljiv, pokličemo starše. To se mi je do sedaj zgodilo le dvakrat, pa še to zaradi tega, ker so otroci  zboleli in so bili še zaradi tega slabše razpoloženi.
Čisto res pa je, da je v začetku rada prisotna takoimenovana verižna reakcija, ko je jok kar nekako nalezljiv...Pred leti sem delala v jaslih in se spomnim, da sva bili s pomočnico  nekje tretji dan  čisto  na dnu, ker sva imeli v skupini dečka, ki je tako neznosno jezno in glasno kričal ( brez solz seveda)in brcal, da je znerviral celo skupino. Lahko verjamete, da ni mačji kašelj poslušati, gledati in konec koncev umiriti 14 enoletnikov.K sreči, je to trajalo le eno dopoldne, ker je fantič očitni pričakoval in hotel izsiliti, da bi se mamica vrnila. V bistvu je bil bolj jezen kot žalosten. Situacija je bila že drugi dan 100 % boljša...
Letos imamo hvala Bogu le sedem novincev...Lahko se pohvalim ( upam da ne  prezgodaj ), da nimamo joka že od prejšnjega tedna in vsako jutro res z veseljem odfrčim na delo. Letos sva se s pomočnico odločili za nekoliko drugačno uvajanje, ker nama je bilo nekako grozno prenašati ves ta drenj in jok v mali (res nam je vedno premajhna)igralnici. Nekaj staršev  je na najino pobudo pričelo z uvajanjem že konec avgusta, ko so prihajali k nam na eno ali dvo urni obisk k nam v igralnico, na igrišče ali pa so se nam pridružili na sprehodu. Tako da smo z večino prebili led že pred prvim septembrom. Prvega smo tako namesto gneče v igralnici skupaj s starši odšli na daljši sprehod, drugi dan smo imeli športno dopoldne na igrišču, tretji dan pa nas je dež pregnal v igralnico. Tam smo prebrali zgodbico in med tem časom, ko so otroci občudovali lutke in se poskušali v dramatizaciji in igranju na Orffa ( ta vedno vžge ), so se starši prvič za urico poslovili. Seveda bi se zlagala, če bi rekla, da je šlo vse skozi brez solzic...ne...vendar resnično pri nobenem niso trajale dlej kot do prve polke. Glasba resnično naredi svoje in marsikateri žalostni obrazček se spremeni v veselega, ko ga dvakrat zavrtiš...Skratka sedj smo vsi skupaj že od jutra pa tja do popoldanske malice. Tudi novinci brez problemov spijo , seveda pa brez božanja, pravljice in uspavanke ne gre. Vesela sem, da je letos res luštno v vrtcu že septembra...marsikatero leto, se je vse skupaj uredilo šele tja do sredine oktobra. Velika pohvala gre pa seveda tudi staršem, ki so s takim optimizmom in prizadevnostjo uvajali otroke...Definitivno ne smem tega pozabiti omeniti na roditeljskem...

pelin - se popolnoma strinjam s teboj in pravim aleluja vsem vzgojiteljem. Nekako starši pričakujemo da je naš otrok eden in edini. Šok doživimo, ko vidimo tuje otroke, ki jočejo in jih nihče ne potolaži.

Ampak - thats life. Sistem je tako narejen, da se hodi v službo, šolo, vrtec. Če ga ne sprejmete, bodite doma, 24 ur jih imejte na joškah in to do ne vem, konca življenja ? Enkrat je treba narediti konec.

Kar se tiče uvajanja 3 tedne. Ja halooo ? Ta otrok bo ravno tako doživel šok. Ima mama srečo, da se lahko uvaja 3 tedne. Mi žal te možnosti nimamo. Ali pa hvala bogu. Vse je pač za nekaj dobro. Sicer pa sem mnenja, da če imajo v vrtcu tak sistem, da se uvaja 14 dni, bi morala morda vzgojiteljica pristopiti tudi do ravnateljice, ker verjetno ni njena dolžnost da meče mamo iz igralnice al kako ?

To nikakor ni res.

Je pa seveda čisto logično, da bodo otroci jokali, če bo en starš v skupini, drugi pa ne. ker bodo tudi drugi otroci zahtevali svojega starša, da je prisoten.
Zato ni prav, da eni starši odidejo po dveh dneh, drugi pa vztrajajo tri tedne...


< Sporočilo je popravil mamamajča -- 14.9.2010 19:09:34 >

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

skupine so različne (po starosti, zrelosti itn)... in če se v katerih ne joče tako veliko oz. številčno, še ne pomeni, da se v nobeni, kajne?

vzgojiteljice resda ne lažejo, se pa da eno stvar povedati na več načinov, kajne?

in ok, dam prav, da ni fino, da so eni starši s otrokom dlje časa kot drugi. zato ideja: morda bi ob kreiranju skupin lahko upoštevali tudi kakšno uvajanje želijo starši:
1. ga sploh ne želijo (otroka pripeljelo in grejo)
2. delajo po sistemu vzgojiteljic kot najbolj običajno, recimo: 1. dan pustiš otroka samega 15 minut, drugi dan 30 minut, 3 dan za 4 ure, 4 in dalje pa že za spanje)
3. v dogovoru s starši in otroci - starš je lahko ob otroku tudi 1 teden ali 2, če je starš presodi, da bi bilo to za njegovega otroka bolje. po 3 tednih pa recimo, da se vsem prepove, da še prihajajo (da ne bi bil kdo kar za stalno naseljen )

jaz se takoj javim za 3 skupino, ne glede na ostale karakteristike otrok v tej skupini (ker baje zelo resno delajo na formacijah skupin)


Sicer pa še eno primerjava, da bo bolj zabavno... (ker vem, da bo cel revolt, da to pa sploh ni primerljivo  ampak spet, vse je stvar interpretacije...)

Če bi bil nekdo resno operiran in bi mu zdravnik po tem, ko bi se prebudil iz narkoze rekel: "veste kaj, jaz vam ne bom dal nič proti bolečinam, ker veste, saj bolelo bo zares samo nekaj dni, potem pa bo počasi prenehalo. Malo boste potrpeli, malo se boste navadili, ampak bo vsak dan bolje. Le redki so tisti, ki jih boli tam nekje 14 dni, res redke pa kar celo leto... ampak tako pač je. In računajmo na to, da vas bo bolelo le nekaj dni. Saj to boste pa že zmogli, kajne? In ja, morda bi bilo dobro, da vašim bližnjim rečemo, da naj na začetku čimmanj prihajajo, ker saj veste, nihče noče gledati druge, če se ti ne počutijo ravno najbolje, kajne?"

Bi se strinjali in ponižno sklonili glave, češ "doktor že ve, kako se temu streže" ali pa bi skočili v luft, kaj se spet gre ta dohtarska srenja, da vam še eno majčkeno protibolećinsko sredstvo ne privošči?

Osebno vidim (in ja, ni se treba strinjat z mano) tu krasno primerjavo z uvajanjem v vrtec. Le da bi šlo pri operaciji za fizično nasilje, pri uvajanju gre pa za psihično nasilje. In še ena razlika je, da pri operaciji bi šlo za odraslo osebo, ki je zmožna že marsikaj razumet in si osmislit (tudi bolečino), pri drugem primeru gre pa za otroka (največkrat zelo majhnega), ki tudi približno še ni na stopnji, da bi lahko določene stvari razumel, kaj si šele osmislil. In nad otroci je tako lahko kazati (pre)moč, kajne?

Jaz se tudi v tretjo skupino javim. In ja, otroci so različni in različno sprejemajo odsotnost staršev. Vsak ve za svojega. Zakaj bi se jaz ravnala po mami, ki svojega otroka že prvič pusti samega, če pa imam izbiro. Z vzgojiteljico se pomeniš o navadah otroka in njegovem karakterju in skupaj določita način vključitve. Pri nas je tako. Seveda pa to ne traja v nedogled.

Fajn primerjava ta zgodbica. Tisti, ki zamahnejo z roko "eh, se bo že navadil", se ne postavijo v kožo otroka, ampak samo svoj ego filajo. Naj dela vsak po svoje, samo na živce mi pa grejo tisti, ki vedno vse posplošujejo in mislijo, da mora vedno prevladati čredni nagon. Sorry, obstajamo tudi individualisti. 

 

Ja, halo - bi se javila, tudi če ne bi ti klicala .

Zakaj halo in zakaj vi ravno tako doživel šok? Pač v veliko področjih se priporoča ta rok treh tednov, če se ne motim, tudi v medicini, po operacijah. In če imajo starši možnost, zakaj je ne bi izkoristili? Pač greš lepo počasi naprej.

Recimo kot pri teku, kjer želiš preteči 10 km. Lahko vadiš vsak dan po malo, lahko pa že tretji dan na polno. Smo ljudje različni in imamo različne možnosti in ko nam uspe to združit - prva liga.

 
[/quote] 

Ja, halo - bi se javila, tudi če ne bi ti klicala .

Zakaj halo in zakaj vi ravno tako doživel šok? Pač v veliko področjih se priporoča ta rok treh tednov, če se ne motim, tudi v medicini, po operacijah. In če imajo starši možnost, zakaj je ne bi izkoristili? Pač greš lepo počasi naprej.

Recimo kot pri teku, kjer želiš preteči 10 km. Lahko vadiš vsak dan po malo, lahko pa že tretji dan na polno. Smo ljudje različni in imamo različne možnosti in ko nam uspe to združit - prva liga.

[/quote]

Pa kaj je z vami ...a res nič ne preberete? Pa še takšne primerjave da glava boli...Seveda, da imate možnost biti tri tedne v igralnici ampak ali ve resnično ne razumete da to otroku škoduje???Prav tako nihče od nas ni napisal, da podpiramo hitro uvajanje brez prisotnosti staršev...Tu gre za grozovito skrajnost in za izvajanje nasilja nad otrokom iz tvoje strani Roberta...Pri tebi dobi človek občutek, da bi najraje ostala v igralnici tri tedne iz čiste trme in ne iz ljubezni do otroka. A nimaš nobenega  pravega čuta in mere??Vsak ki ima kaj soli v glavi ve, da se bo otrok v treh tednih navadil tvoje prisotnosti v igralnici in bo potem, ko boš odšla še veliko huje...Ja, Mojca , če bi malo bolj pogledala v vrtec in vzela v roke kakšen priročnik npr. kurikulum za vrtce, bi brez težav opazila, da vse gradimo na individuum in  ne, nisi odkrila Amerike, vemo, še predobro, da je vsak otrok svet zase...OOO res sem zgrožena nad takšnim razmišljanjem  in žal mi je vaših otrok...resnično. Vaše ravnanje je daleč ,daleč od ljubezni.
Pa še malo drugačna primerjava....takšna, ki bi se dala res primerjati z uvajanjem...
Pacient po hudi operaciji zlomljene roke trpi bolečine...zdravnik mu da na razpolago protibolečinske tablete na bazi morfija...ob uživanju le teh bolečine čisto izginejo, vendar , ko jih po treh tednih preneha jemati, zapade v tako hudo abstinenčno krizo,da med opletanjem okrog sebe udari z roko ob mizo in si ponovno zlomi roko...Skrajno bolno res...ampak temu se reče prava primerjava...Otrok ob vaši prisotnosti nima pravega občutka, da bo moral biti v vrtcu sam...in dlje časa ste vi z njim, bolj je navajen vaše prisotnosti...in temu v bistvu, ko bi nekatere cele dneve visele v igralnici, nekako ne moremo reči uvajanje ampak kampiranje v vrtcu v prisotnosti staršev. Pravo uvajanje se začne šele takrat, ko ste vi odsotni...
Sicer pa brez veze...Roberta, tebi se zdimo ves vzgojiteljice očitno  nasilne in zganjamo teror nad malčki....Vprašala bi te le...od koga pričakuješ, da bo tvojega otroka(, ki bo po treh tednih nenormalnega uvajanja ves znerviran in travmatiziran, ko ga boš končno pustila samega... tolažil in spravljal k sebi ??? Verjetno od nasilnih, nestrokovnih in totalno neinteligentnih vzgojiteljic...

Aja pa še to...Roberta...tako negativno nastrojenega starša pa še v celi svoji vrteški karieri nisem srečala...najbolj žalostno pri vsem tem pa je to, da si tako hudo prepričana, v svoj prav...Daj prosim pusti električarja naj ti napelje elektriko, vodovodarja, da ti poštima vodovodne cevi in kooončno vzgojiteljico da ti pomaga čim bolj prijazno speljati uvajanje. Saj v končni fazi je bistvo v tem...čim bolj prijazno uvajanje za otroka...Bereš?Takšno, ki ga hočeš izsiliti ti, to namreč resnično ni...


< Sporočilo je popravil pelin -- 14.9.2010 22:20:06 >

pelin 

Jaz našima vzgojiteljicama popolnoma zaupam in tudi vidim, da ju imajo otroci zelo radi. Jaz nisem imela možnosti uvajanja 3 tedne, ampak se mi to tudi zdi absolutno predolgo, da bi mama tam visela. Se pa strinjam, da bi ga lahko vsak dan pustila 10-15 minut dlje samega, pa bi temu rekla uvajanje. Naša je jokala od garderobe do igralnice (cca 2 m), ko sem odprla vrata in so jo vzgojiteljice poklicale naj se pride igrat z ostalimi, je pa nehala. To je trajalo mogoče 1 teden. Smo jo pa 2 tedna hodili iskat po kosilu (Babi hvala!). HB, da sem imela to možnost ampak popolnoma razumem tudi ljudi, ki te možnosti nimajo in takih je veliko, zato jih tudi razumem, da otroka pustijo v vrtcu jokat in to še ne pomeni, da filajo svoj ego.


_____________________________

06.01.2008 se nama je rodila princeska Neja!

Poznam mamico, ki je začela otroka uvajati sredi leta in ga je uvajala dobre tri tedne, skoraj cel mesec, tako da je prihajala z njim v vrtec in bila z njim tam po par urc, ga previjala, hranila ... - pa SPLOH NE po svoji želji, ampak ker je naletele na vzgojiteljice, ki so bile pač komot in se jim je zdelo fino, da je vse nardila ona, bila je pa na porodniški in so si verjetno pač mislile, da saj ima čas. Na koncu ji je že prekipelo in je rekla, da mora iti na neke preglede in otroka končno pustila samega. In kakšen je bil rezultat na koncu? - 10x hujše se je otrok potem navadil, da mora pa zdaj naenkrat biti sam in mu ni bilo jasno, kako zdaj to, če je bila prej ves čas mamica zraven. Zdaj a je tu prišlo do nesporazuma med mamico in vzgojiteljico ali kako je prišlo do tega, mi ni jasno - vem samo, da tako dolgo uvajanje ob prisotnosti starša NI bila mamina želja.

_____________________________

Ta večja: 05.01.2008
Ta mali: 01.05.2009

Nisem brala vseh odgovorv, bom pa povedala kako je v našem vrtcu-uvajanje poteka 3-tedne (na željo vzgojiteljic in ne staršev), ker pravijo, da so izkušnje pokazale, da je to 3-tedensko uvanje za male otročke najboljše. 3-tedensko uvajanje velja tudi za otroke, ki so npr. zamenjali vrtec in ne samo za novince. 1. in 2. teden poteka uvajanje počasi in postopoma, da otrok res ne doživlja neke krize..., v 3.tednu pa se otroka prvič pusti, da v vrtcu tudi prespi.

Moram povedat, da sem imela na začetku pomisleke glede tako dolgega uvajanja (problem je bil tudi zaradi službe-kdo ti bo pa dal 3tedne dopusta za uvajanje), ampak kljub vsemu sem zadovoljna, da ima naš vrtec takšen sistem. Moj otrok skoraj ni jokal, prav tako tudi drugi otroci ne (pa ne me sedaj napadat, vem da je vse odvisno tudi od vrtca, vzgojiteljic, otrok, ki so si zelo različni). No, ko sem ostalim mamicam govorila o našem uvajanju, se niso mogli načudit zakaj se uvaja tako dolgo (no, pa so na koncu skoraj vse priznale, da bi raje uvajale 3-tedne, kot pa da morajo otroka dobesedno iztrgat iz svojega naročja in ga predati vzgojiteljici).

No, da ne bom predolga, upam da s tem staršem uredite in da ne bo moteče ne za starše, vzgojiteljice, otroke...

Tale primerjava uvajanja otroka z okrevanjem po operaciji tudi meni ni niti malo jasna, V bistvu mi je milo rečeno - smešna

Otrok pa doživi šok ob vstopu v vrtec, pa če se ga uvaja 3 dni ali 3 tedne. Dlje, ko traja uvajanje, bolj ima otrok občutek, da mami bo pa vedno nekje tam, zato lahko daljše uvajanje izzove prav nasprotni učinek od želenega,

Sicer sem že napisala, kako je bilo pri nas, a ne vem, če je že kdo napisal, da je pri uvajanju veliko odvisno tudi od nas samih, torej s kakšno 'voljo' oddajamo otroka-če je že nam hudo, otrok to začuti in je pomoje toliko težje sprejel našo odsotnost (zato priporočajo uvajanje tudi s strani očetov, ker je njim na nek način 'lažje' oz. niso tako čustveni). Če je že mamica mnenja, da otrok ne more brez nje  bo posledica na koncu res taka.

Jst sem tut za našega mislila, kako se bo znašel v vrtcu, glede na to, da se je prej precej bal otrok (je zaenkrat še edinček), ni zaupal neznanim ljudem itd...pa sploh ni bilo problema. Ampak sem ga vedno oddala 'vesela' in brez zavlačevanja. Mogoče smo imeli tudi srečo z vzgojiteljicami, ampak ne vem, če sem ga v štirih mesecih petkrat slišala jokat, ko sem ga oddala v varstvo ali ko sem prišla ponj. Tudi po menjavi vrtca je že drugi dan tam spal. Zdaj po dveh tednih sicer zjutraj malo nejevoljen obraz naredi, ampak ga vzgojiteljica takoj vzame v naročje in nič ne slišim, da bi jokal.  DB62B05D-96CD-9073-AD5E-5F0935B03CEB