Imam pa danes jaz svoj dan, čeprav mi je po pravici povedano kar malček odveč. Vsa ta pozornost, objemi.... sploh od mojih. Mami je že včeraj spraševala, če prideva na obisk in danes me je klicala in voščila in seveda še enkrat vprašala, če prideva. Ma kera beda, da moram k njim na obisk, da mi voščijo za RD

Če pa bi rekla, da naju ne bo bi bila pa takoj surla. Lani sem klicala na dan rojstnega dneva in rekla, da naju ne bo, ker sva utrujena in je bila takoj panika, ker so mi kupili torto in zdaj se bi do drugega dneva kao spridila. Jaz sem trmasto vstrajala, da naju ne bo, ker se mi zdi res bedno, da moram k njim samo zato, da mi voščijo in dajo darilo kot, da nebi bila pot do nas prav tako dolga kod od nas do njih. No potem pa je le povedala, da imajo torto zame. Uf kako bedno sem se potem počutila. Tako, da zdaj raje grem do njih in je mir.
Najbolj pa sovražim izjave od moje mami, ko vsako leto pove kako je bila presrečna, ko me je rodila, kako je mama do smrti in kako bi za svoje otroke tudi umrla. Jaz pa točno vem, da bi naju lahko bolj zaščitila, pa zato nebi bilo treba umreti. Vedno se ob takih izjavah sprašujem kje je bila takrat, ko sva morala z bratom poslušati vsak dan kreganje, večkrat pretepanje, ponoči sex na isti postelji kjer sva tudi midva spala..... In pa kje je bila takrat, ko jo je moj oče prvič udaril v pričo mene in sem bila stara neke 3 leta, da sem potem v joku zbežala pred hišo in me ni prišla potolažit in razložit kaj se je zgodilo. Da ne govorim kako mi je bilo hudo, ko sem bila bolna in sem jo skozi klicala in jokala ona pa je bila v službi ali na njivi ali v kuhinji....
No pa sem se spluvala..... zdaj ko me hormoni dajejo je spet vse to privrelo na dan. No malček pa mi je le odleglo ko sem to napisala.
Lep dan še naprej, jaz pa grem po voščila za RD