Dvomim:S Neupostevanje Hipokratove zaprisege lahko privede do tozb in kazni (sploh zapornih)...!
Kaj so potem napisali zakon za zdravnike: Ce zelite izvajati evtanazijo, morate neupostevati Hipokratovo zaprisego v tem in tem clenu?:S

No, ja... Najbrž je še kje kakšen "člen" Hipokratove zaprisege, ki opravičuje evtanazijo, če ga... hmmm... situaciji primerno razložiš.

Kodeks medicinske etike in deotologije Slovenije v 43. in 44. clenu govori, da je bolnikovo umiranje del zdravljenja, zato je zdravik dolzan priskrbeti vse za `smiselno´ zdravljenje?

Kazenski zakonik RS govori o kaznivem dejanju umora (127. clen) napeljevanju k samomoru in pomoci pri njem(131. clen) in smrt iz malomarnosti (129. clen)

Ne razumem kako so se vse tiste drzave, kjer je evtanazija ze legalizirana izognile vsem tem zakonom (ki sem jih nasla ogromno)??

Da ne govorim kje je meja o tem, kdaj asistiras?

Je asistenca ze, da jaz kupim vrv, naredim zanko in jo dam okrog vratu osebi, ki pa potem sama stopi s stola?
Ali pa ce jaz kupim iglo, brizgalko in `zdarvilo´, brizgalko napolnim, nastavim iglo na pravo mesto, oseba pa sama zbode in injicira `zdravilo´?

Hmm... mogoce bi pa le lahko delala to seminarsko do konca?
Kerensa* ti si neki govorila da bos delala maturitetni tecaj? Rabis idejo o seminarski (ce bos imela psihologijo)?:D

Hmm, evtanazijo podpiram v smislu, da se neka oseba zavestno odloči zanjo, npr., zadnji stadij raka, vsekakor pa bi bila odločitev  za evtanazijo pri nekom, ki je negiben in popolnoma nesposoben izražati karkoli, na ramenih najbližjih. Nekje sem brala o neki ladji, kjer izvajajo evtanazije in se s tem, da plujejo nevemkježe, izognejo kazenski odgovornosti...Kakorkoli, ZA evtanazijo, če je odločitev sprejeta pri polni zavesti, drugače se bojim, da bi hitro prišlo do kakšnih zlorab, žal...
KAr se evtanazije pri hišnih ljubljenčkih tiče...13-ega avgusta sem pospremila svojega 13 let starega kuža, najtežja odločitev, vendar neizbežna. Veterinar mi je rekel, če bi bil kuža v naravi in tako bolan, bi se najverjetneje nekam zavlekel in umiral par dni. Enostavno moraš pozabit na to, da bi ga imel kot ljubljenčka še ob sebi, če ga imaš rad, mu olajšaš trpljenje in mu omogočiš dostojno in mirno slovo od življenja. To je nesebično dejanje, ampak hkrati neverjetno težka situacija...Velikokrat se spopadam s tem spominom in vedno imam v mislih OPROSTI, čeprav vem, da je bila odločitev edina pravilna...

Zanimiva tema,sicer brez konca in kraja,pa vendar...

Jaz sem za,vendar ne v primerih,da bi človek to napisal in potrdil v naprej,ker življenje te iz dneva v dan spreminja...nikoli ne veš kaj bo jutri in ne vemo,kako se bodo skozi čas naše želje spremenile.
To bi morala biti trenutna odločitev bolnika,ki resnično trpi in nima možnosti za preživetje. Recimo rakavi bolniki v zadnjem stadiju bolezni....hudo,zelo hudo.
Žal ta varianta trenutne odločitve ne pride v poštev pri tistih,ki vegetirajo,ki ne morejo komunicirat,pa vendar odločanje v naprej o takšnih stvareh za moje pojme ni etično in ne zanesljivo....
Jaz se v nobenem primeru o tem ne bi odločala sedaj...v primeru težke bolezni,brez rešitve pa vsekakor.

In če bi bila evtanazija nekaj tako groznega in neetičnega,zakaj se pa le te poslužujemo pri naših hišnih ljubljenčkih,ko le ti zbolijo in jim ni pomoči

Lahko je samo dvoje....ali smo do živali bolj sočutni,kot do ljudi...ali pa globoko v sebi vemo,da je tako prav.

Podpis!

ravno par epizod stargate serije nazaj (ok, je pač sci-fi, bi pa lahko našel kake podobne scenarije tudi na zemlji imho ) je bila ena "dilema" - colonel (whoever) je ubil/evtanaziral? svojega vojaka, ki je bil prikleščen z ogrodjem in hudo resno raztrgan (tako da bi izkrvavel, če bi premaknili ogrodje in ne bi šel takoj v bolnico). bolnica je eno galaksijo stran in zelo malo časa imajo da lahko naredijo karkoli. torej, ker so morali oditi, če ne bi vsi skupaj ostali na planetu brez možnosti rešitve, je vojak, ki se je zavedal dileme v kateri je njegov nadrejeni - pustiti ga ali ostati in spraviti vse v poguben scenarij - se je odločil, da prosi colonela whatevra, če mu vzame življenje, ker ni hotel umirat v bolečini ful časa, sam samcat in the middle of nowhere.

zdej, tudi če si pred to postavljen, v tem primeru se je moral odločit dokaj hitro - ni tukaj nekaj urne ali več debate. vojak ga je prosil naj ga ne pusti trpeti. in colonel ga je zadušil z blazino. zdaj, a je bilo to humano ali ne? če bi bili vi vojak, a bi naredili isto ali raje umirali sami na zapuščenem planetu?
jaz se še zdaj ne morem odločit kaj je bolj primerno, niti ne vem kaj bi ja naredila, če bi bila vojak. če bi bila pa colonel whatever - to sem pa skoraj sigurna, da bi, če bi me prosil. ker kot odgovorna za svoje može, bi vsaj spoštovala njegovo zadnjo željo, če ga že moram zapustiti. nekako se mi zdi to edino prav..

< Sporočilo je popravil mateyka -- 23.11.2010 17:44:50 >

Sej taksne stvari so se in se bodo dogajale v vojni...! Dva vojaka, obkoljena cakata, da se stanje pomiri... eden je hudo ranjen in krici od bolecin...! Vojak ga mora na vsak nacin utisati...

evo evtanazijo...

Za



Asistiran samomor ce je doticna oseba pri zavesti in razsodna ter se sama odloci o evtanaziji; Umor z "dovoljenjem" oz. privolitvijo, ko oseba ni pri zavesti se ne more sama odlociti in se za evtanazijo nodlocajo svojci in strokovnjaki.

 

Skrbniki in strokovnjaki



Odvisno ali je mozgansko mrtev ali ne.



Ne.



Da.



Kaj te pravzaprav pri tej temi zuli?
Osebno verjamem, da je tisti, ki mora odlociti o usodi nekoga, ki ga ima rad na najtezji zivljenjski preizkusnji.  In s tem mora ziveti celo zivljenje.  In je z ene strani ogromno zaupanje, z druge ogromno breme. nagrajen si z zaupanjem, kaznovan s prepuscanjem odlocitve....
Ce nekomu ni pomoci, tezko gledas, da trpi...
Grdo receno.. sama si ne zelim biti fikus v dnevni sobi.

_____________________________

Hlapci! Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje. Gospodar se menja, bič pa ostane, in bo ostal za vekomaj; zato, ker je hrbet skrivljen, biča vajen in željan!
(Ivan Cankar)

Umiranje naj bi bilo del zdravljenja? Torej... če umreš, nisi več bolan? Ja, no, saj na nek morbiden način je pa to celo res, čeprav so besede prav patetično izbrane. In če te dohtar evtanazira, te pozdravi? Ja, no, zagotovo te ozdravi bolečin.

Umor bi bil, če bi zdravnik dejansko ubil človeka, torej bi to prišlo v poštev samo, kadar bi evtanaziral človeka, ki se s tem ne strinja. Ampak - kako vemo, da bi se oseba, ki ne more komunicirati, s tem strinjala, če se pa namesto nje odločajo svojci in dohtar? Torej umor v hudodelski združbi?
Napeljevanje k samomoru? Ne, če se oseba strinja z evtanazijo že predhodno. Da, če dohtar (ali kdorkoli pač že) to predlaga osebi, ki o tem ni razmišljala - in ta potem to stori oz. se s tem strinja.
Smrt iz malomarnosti? Ne, ker malomarnosti pa tukaj ni. Vse je naklepno (zakonito ali ne).

Sklepam, da so medicinski kodeksi in podobno po celem svetu enaki (kakor Hipokratova zaprisega), ampak zakonodaja pa je znotraj posameznih držav različna.

By the way - včeraj sem gledala dr. House-a. Izraz "licemerski" (po domače povedano - hinavski) Angleži izgovorijo kot "Hypocritical". Nekam sumljivo podobno prej omenjenemu Hypocratusu, a?

Moralno gledano sem za Evtanazijo. Vsekakor pa je to zelo komplicirano pravno in medicinsko vprašanje. Obe stroki bi se morali združiti in natančno predvideti različne primere in situacije ter kako je možno v njih ravnati. Tako bi lahko človek, še preden se mu kaj zgodi, sam odločal o svoji usodi. Z nekakšno oporoko oz. navodili.

Mislim da bo treba še par generacij, da se bo to vprašanje končno uredilo. Žal je to področje občutljivo in zlorabe so možne.

Hipokratova prisega je že v redu, vendar nastala je v časih, ko medicinska znanost še ni tako napredovala in ni bila zmožna podaljševati vegetiranja ali usposobiti človeka za rastlino. Ta situacija je nova in značilna za naše, moderno obdobje.

Ljudje, ki po dvajset let in več vegetirajo v komi, prizadenejo tudi življenje živih, ki ne morejo oziroma se čutijo, da ne smejo nadaljevati z življenjem. Sama tega svojemu možu ne bi hotela storiti. Naj se zjoče, naj preboli, naj pride potem k sebi in živi dalje. Četudi se čez dvajst let zbudim, bo med nama dvajset let, ki jih je on živel, jaz pa ne. Težko za oba. Ampak to je moja odločitev, ne mislim, da morajo vsi misliti tako.

Osebno si tudi ne želim biti tetraplegik, ker želim živeti, ne pa samo obstajati in biti popolnoma odvisna od drugih. Ne želim si čakati na smrt in obremenjevati bližnjih in zdravstveni sistem. Še manj si želim čakati na gotovo smrt v strašnih bolečinah.

Rada bi, da mi bilo to omogočeno. Razumem pa, da bomo tega prišli počasi in meni to ne bo na voljo, prav zaradi nagnjenosti ljudi k zlorabam. Evtanazijo, umor iz usmiljenja, se da namreč lahko zlorabiti tudi za zelo uporaben legani umor.


_____________________________

When you stand before God, you cannot say "but I was told by others to do thus" or that "virtue was not convenient at the time."

Za relativno prisebnega človeka, ki ve, da ne bo več dolgo živel, je dejanski samomor bistveno lažja varianta. Pa še nihče ni kriv za to (razen pokojnika, kateremu ne morejo nič).
Razen, če bi se našel kdo, ki bi npr. tožil bolnišnico za opustitev nadzora. Ampak kako vedeti, da moraš dodatno nadzorovati človeka, ki ne kaže nikakršnih samomorislkih nagnjenj?
E, wtf... prekomplicirano za tako zgodnjo uro. It's coffee-time.

 Od kar poznam prijateljičino sestro, ki je že 14 let prikovana na posteljo sem za  vprimerih kadar gre za dolgotrajno bolezen ali zelo hude poškodbe kjer ni nikakršne možnosti ozdravitve ali vsaj izboljšanja, bolnik pa se ne zaveda več sebe. Prej omenjeni gospe je pri 49 letih vodni tumor zalil možgane od takrat ne hodi, ne sedi, ne govori, hrani se samo po sondi, je v plenicah, premika pa lahko le desno roko od komolca dalje. Na aparate sicer ni priključena, trba ji je z aparatom le dnevno masirat pluča in izvajat inhalacije, a ima poleg tega še hudo osteroporozo in jo morata vsaki 2 uri 2 osebi obračat, da je pri tem ne poškudujeta in da ne dobi zaležanin. Se je že zgodilo, če je kakšna negovalka malce bolj po pomoti grobo prijela prišlo do zloma. Pogosto glasno stoka in se kar zvija od bolečin, čeprav redno dobiva naklofen svečke, v kombinaciji z lekadolom, pa še kupom drugih zdravil. Pogosto se sploh ne ve kaj je vzork bolečin, pa normalno je tudi zaprtje hud problem in ji je treba delat klistire. To 14 letno mučenjese mi res ne zdi življenje, ki bi si ga kdorkoli želel ali zaslužil, da o tem kako poleg nje trpijo tudi svojci, ki jo morajo gledati takšno in dežurat ob njej sploh ne govorim. Jaz sem možu že povedala, da če se kdaj znajdem  v takem stanju pa je bolje, da me ni, tako zaradi mene same kot mojih bližnjih, ki jim ne bi želela biti v breme.

_____________________________

Počni kar ti je volja, le poskrbi , da s svojimi dejanji ne prizadaneš drugih

Če je človek življensko zavarovan in naredi samomor, je izplačilo zavarovalne vsote po njem občutno nižja kot v primeru, da umre drugačne smrti.

Ja verjetno bi pa res razmišljala koliko bom pokasirala od hudo bolanega svojca,ki si želi samo nehati trpet
Denar tukaj nima nobene vloge,vsaj zame ne!

madela,
možno, da še nisi spremljala bolečega umiranja svojca.
Umiranje težko bolnih je zelo naporno, še bolj od umirajočega za svojce.

Umirajoči si pa želi biti pomirjen, da bo družina po njegovi smrti lahko še vedno kolikor tolikor normalno funkcionirala. Zagotovo mu je lažje umreti, če ve, da bodo po njegovi smrti dobili zavarovalnino in tako lažje krili izpad njegovega dohodka.

Če človek želi umreti takrat, ko si to sam določi (samomor, asistiran samomor) je šok za svojce, ko nastalih dolgov in sprotnih stroškov ne morejo pokriti, ker so od zavarovalnice dobili dosti manjšo zavarovalnino, hud. Finančna stiska tudi.
Pa še moralno breme ostane zaradi načina smrti umrlega.


< Sporočilo je popravil petea -- 24.11.2010 10:09:28 >

Petea,kot sem že napisala denar in boleče umiranje svojca nimata nič skupnega.

In ja,sem trepetala za svojega sina,za katerega nismo vedeli bo preživel ali ne.
In ne mi govort,da bi me katerikoli denar na tem svetu pomiril,če bi ga zgubila.

Žal pa je res,da zavarovalnice delajo ravno natem,da ljudem predstavljajo,da je denar tako zelo pomemben,da lahko celo nadomesti izgubo svojca,pa naj bo to samomor ali pa naravna smrt   Bljak....

Izplačila sploh ni, ker v drobnem tisku piše, kos klepaš. Vsaj pri eni od zavarovalnic je tako, vem iz 1. roke

lahko samo dodam, da folk, ki nima take situacije v družini ali na redni vpogled, se sploh ne zaveda, kako je to v bistvu en sam "suffer".

ok, glede izplačila zavarovalnin - saj če bi evtanazijo legalizirali, bi zelo verjetno morali popaviti določene zavarovalne police. verjetno bi npr. imeli nek točno določen postopek, kjer bi zavarovalnica lahko to kontrolira (mogoče prisoten kak predstavnik, ki potrdi da to je evt.?) - sepravi da je to evtanazija in ne "klasični" samomor.

< Sporočilo je popravil mateyka -- 24.11.2010 11:24:02 >

Torej, ce bi bil v nedeljo referendum, bi glasovali:

a.) ZA (z vsemi pogoji, ki jih dovoljujejo tudi druge drzave npr. Svica)
b.) DELNO ZA (pod dolocenimi pogoji)
c.) PROTI

Po moje ne prelomiš Hipokratove prisege, če daš neozdravljivemo bolniku malo večjo dozo morfija, morfij pa ta bolnik jemlje že precej časa.....ali pa bolniku določenih zdravil, ki mu podaljšujejo življenje ne daš.....ali pa odklopiš aparate, ki mu pomagajo, da vegetira.......

Izključno zato, ker ne poznam švicarskega načina, bi se odločila za DELNO ZA. Če bi pa poznala Švico in če bi se strinjala z njihovim načinom, bi pa glasovala ZA.