Evangelie: tebe sem že parkrat hotela vprašat, si že teta? Sam to se spomnim, da je bila nosečnost odkrita zelo pozno, pa se mi zdi da je od tega že kar nekaj časa minilo.
Žal ne...

O tem sem že 1x pisala, pa me je vrglo ven, po tistem mi pa ni bilo več....Tiste, ki berete, vam že vnaprej povem, da je zelo tragična zgodba....Torej, res je, brat in punca sta izvedela v zaćetku 6.meseca nosečnosti, z

je bilo vse ok in je lepo napredoval..Veselili smo se ga/je vsi ful....Po dobrem mesecu, dveh (točno 2 meseca pred PDP-jem, ki bi bil 13.1.) pa jo je začelo bolet, bolečina se je pojavljala na nekaj minut in je pomislila, da so popadki in prezgodnji porod. V trenutku je poklicala mojo mamo (brat je bil ravno odsoten), ki jo je odpeljala v bolnišnico, tam pa so ugotovili, da ni več utripa in da se je mali pikec zadušil s popkovino

To se zgodi pri1 na 1000 otrok, pri 1 otroku na leto v Sloveniji...In kot da že to ni dovolj grozno, da izveš, da ti je otrok umrl, ga je potrebno potem kljub vsemu rodit. Na porod je čakala celo noč in skoraj cel dan...Si lahko predstavljate kako je prenašati popadke, ko veš, da te na koncu čaka...ah, saj sploh ne morem o tem.....Tako da, žal se je usoda pri tej nosečnosti kruto poigrala z njima...zelo kruto....
Šokirani smo bili itak vsi, žalostni ful....Mene je čisto pretreslo, ker sem še toliko bolj intenzivno doživljala vse, ker sem bila pred kratkim sama v njuni situaciji (nosečnost in pričakovanje)...Ah, življenje res zna bit neusmiljeno...
Zatorej punce, stiskajmo svoje sončke in bodimo hvaležne, da jim imamo, pa četudi so včasih naporni, tečni, nam ne pustijo spati itd....Nosečke, ve pa pazite nase in božajte trebuščke...