Gaja ima prstek že od samega začetka, za dudo nikoli ni hotela slišati in še sedaj noče in ne ve kaj naj z njo dela..... user posted image . No saj mogoče se bom kaj spomnila
Uf, če ga že cuza, potem bo težko, vsaj take so izkušnje ljudi okoli mene: oba brata (moj in lubijev) sta sesala prst in se še oba spomnita, kako jima je bilo težko nehat - en je to počel še, ko je bil v šoli, ni mogel zaspat brez tega... Zelo zoprno. Nekateri prst namažejo s čim grenkim, baje se je dobil včasih tak lak za nohte, ki e bil negravžen, samo ne vem, koliko je to pomagalo...
anonimna, čestitke za ns in v redu srček!
Ronja - daj ti meni razloži to s plenicami - brez plenic? Od kdaj naprej pa?
Pri Ronji se je meni zdelo, da vem, kdaj mora it že ko sem jo prinesla iz p., vendar so mi vsi zagotavljali, da si to samo domišljam in sem jim, budala, verjela. No, potem je mala pri 6. mesecih totalno pizdila nad temi plenicami in sem slučajno nekaj brskala po netu, naletela nekje čisto po naključju na to metodo, brala do 4h ponoči in naslednji dan rekla, pa dajmo probat. Od takrat naprej ni več kakala drugam kot na kahlico skoraj eno leto (potem je mela eno krizico, ampak smo prebrodili - krize so normalne, ne gre vse gladko ves čas).
pri Lejli se nisem več sekirala za mnenja okolice, ker sem vedela, da se da in sva jo vzela iz plenic pri 6ih tednih - bila je vsa blažena, saj je imela zelo nežno kožo, ki se ji je takoj vnela, čeprav sem jo res pogosto previjala, uporabljala vedno vodo, ne pa kakih robčkov za umivanje ritke, itd... Pa vseeno. po tem ni imlea NIKOLI več vnete ritke. ko smo šli na morje, sem celo pozabila vzet kako plenico za na pot - tako sem pozabila nanje, da sem čisto pozabila, da bi bilo mogoče fajn imet kako za rezervo. In sva lepo tudi na katamaranu hodili na wc. Ni se nič polulala, ne v avtu, ne na ladji, ne na vlaku nazajgrede. No, lulala seveda je, samo ne v hlače

. Meni se zdi to fajn, priznam pa, da je več dela. Kdor se slepi, da ni, boljše da ne probava, ker bo zafrustriran

.
Zdaj bom dala dete ven pri 6ih dneh verjetno, če bo seveda vse ok z njo/njim - se mi fajn zdi - 6 mesecev, 6 tednov, 6 dni, hehe. Tako fajn napredovanje - pa v p. itak ne bom mogla ne vem kako tega izvajat, mogoče bom sicer probala, ampak si ne delam utvar, niti ni to takrat top priority

. POtem še 3 dni, da se doma ustalimo, potem pa bomo po moje kar počasi začeli. No, ni to zabetonirano, se bomo valjda prilagajali situaciji, ampak po izkušnjah, računam, da bi to čisto šlo, če ne bo seveda kaj narobe z detetom ali mano.
marley and me, joj, to pa niso fajn novice! Kako ti ne zavidam! Jokaj, tuli, prebutaj povštre, karkoli ti pomaga! Pogovarjajta se s partnerjem, to res vedno pomaga - fantje so nam v težkih trenutkih res v uteho! Zaupaj mu, povej mu vsa svoja čustva, tudi tista, ki si jih mogoče ne bi rada priznala - vsa so naravna v taki situaciji! Na forumu imaš tudi punce, ki so dele podobno skozi, mogoče bi ti bilo lažje, če bi videla, da nisi edina, da ti nekdo, ki je dal to čez, pove, da se da potem spet srečno živet, ker verjamem, da vmes človek malo podvomi v smiselnost vsega trpljenja. Ampak si močna punca in imaš verjetno okoli sebe ljudi, ki te bodo bodrili in nekje v prihodnosti te čaka en zdrav dojenček, v to sem prepričana!
Ne vem, če ti to kaj pomaga, ampak mojemu prvemu fantu in njeni ženi sta se mnogo prezgodaj rodili dvojčici in obe umrli; ena že med porodom, druga 2 tedna po tem. Takdat smo vsi mislili, pošiljali dobre misli in nekateri molili zanju, vendar ni ratalo. Ko sem se kasneje pogovarjala z njima, sta rekla, da je lažje takrat, ko se zaveš, da žaluješ v bistvu za svojimi željami in pričakovanji - vsem tistim, kar si si predstavljal, da boš počel s tema otrokoma, kar si si predstavljal, da bosta... In potem pravita, je bilo lažje...
Edino, kar je pri tem dobro, je to, da si to izvedela zdaj, ko je še relativno zgodaj, ne pa nekje v 2 trimesečju, ko čutiš brce in je vse skupaj še težje... Ali pa da bi začel sam odmirat in bi se še kaj zakompliciralo, ker ne bi vedela, kaj je problem... Tako bo mogoče lažje zate - vsaj fizično. POtem pa si vzamita počitnice fraj in potem v nove zmage po zdravega bejbija - če ga naredita začetek jeseni, ti garantiram, da so tudi julijčki fajn otročki. Naj te drži pokonci misel, da to ni tvoja zadnja nosečnost, ampak samo en kamen na poti do zdravega otročka- včasih ta pot ni tako gladka kot se učimo v knjigah... Dostikrat so na njej tudi kar konkretne skale. Ampak ko prideš na cilj, se splača. Res! Upam, da čimprej prispeš tja in dobiš v roke zdravo štručko!
če imam kakšno težavo me sestra vedno veže direkt k njej in se z njo posvetujem
Pri nas sploh ne vežejo k njej, moraš sestri razložit, kaj te skrbi in potem ona vpraša g., ko ima ta čas in ti pokličeš nazaj in ti sestra pove, kaj je g. rekla.
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/