no, no, no, to so vendar naši sončki, knedlčki, diamanteki ali mavrični otročki oz. kaj so že....
Oni nas morajo učiti, mi sao gledamo in se učimo od njih. Pustimo to, da nas niti starejših ne spoštujejo, da nas ovijajo za vsko stvar okoli prsta, izsiljujejo za vsako mogočo, še raje nemogočo stvar, da ni nič hudega, če se branijo in v branu koga usdarijo, samo buh ne dej, da bi pa kdo našega sončka opraskal, ne, je treba pribiti vzgojiteljico na zid... Buh ne dej, da bi povzdignil glas nad njim, čeprav to več kot zasluži s svojim dejanjem, a ne, potem mu narediš baje ne vem kake psihične travme.....
In potem dobiš modele, ki si v 6. razredu ne zna vezalk zavezati, v šoli v naravi pa pri 12-13ih ne zna paštete razmazati po kruhu. Ker jim vse naredimo mamice, atki, babice, dedki, da ja kakemu sončku ne bi padla kronica mavričnosti z glave...

Samo razmišljanje pač. Pa naj poudarim, da bi moj sonček samo enkrat potisnil voziček v staro gospo.  In nikoli več.

Hecno...posrečeno...in v končni fazi žalostno....Jaz sem mnenja, da ni toliko staršev privržencev vzgoje brez meja, kot pa je več takih, ki so pri vzgajanju svojih otrok leni. Da preprosto leni!Kajti vzgoja je garanje in konec...težje kot sekat drva, nosit opeko itd...Biti dosleden ni enostavno....posebej, če moraš biti dosleden ves čas in ne samo tu in tam...Že res, da smo vsi samo ljudje in da imamo včasih vsega čez glavo in enostavno nimamo moči še mulcu dopovedovat že dvestotič, kaj ne sme...Vendar če smo večino časa usmerjeni tja kamor je treba, je to že  veliko....Nekaterim pa se tega ne da....ne najdejo volje, moči in energije za to, čeprav je imajo morda za izvoz pri nakupovanju cunjic, pri drgnjenju in ljubkovanju svojega jeklenega konička, pri podpiranju šanka v kafiču ali pa pri gledanju španskih limonad...Potem pa poslušaš takšnele....dajte si v vrtcu umivat zobe - doma si jih sploh noče...dajte ga navadit sedeti pri kosilu za mizo-doma tekam z žlico za njim po stanovanju, ...v vrtec smo ga dali zato, da bo znal deliti stvari-no Mihi pojej piškotke preden greš v igralnico, saj veš, da ti bodo drugače vse pobrali....

No, pa saj je že HuAnita vse napisala....bi si lahko prišparala čas.....Podpis pod njo...

Vsi potrebujemo meje, ampak generacije zadnjih nekaj let jih praktično ne poznajo. In kaj misliš, kaj bo nastalo iz princesk in sončkov pa medvedkov? Misliš, da se bodo držali kakšne omejitve, pa čeprav cestne? Nič jim ni in jim ne bo sveto. Kaj ob taki vzgoji razmišljajo starši, ne vem.

Imam 9-letnika in sem baje stroga in z.a.j........ po mnenju mnogih. AMpak v praksi to pomeni le to, da ima otrok meje, ki jih ne jemlje kot take. Ve, kaj si lahko privošči in kje je bolje, da odneha. In zaenkrat nismo imeli in nimamo z njim popolnoma nobenih težav. Pri marsikateri stvari sem veliko bolj ohlapna kot ostale mame (npr. ne vztrajam, da mora pojesti cel obrok, če mu ni, dovolim mu celo pojesti čokolado pred kosilom, če si jo je res zaželel, spi lahko tudi do poldneva, če mu tako paše), ampak spoštovanje soljudi in stvari pa mora imeti.

Včasih pa kljub vsemu pomislim, da ga vzgajam poponoma napačno. Ni grebator in to nikoli ne bo, prednost prepušča drugim, za stvari jih poprosi in si jih ne vzame sam, počaka na dovoljenje, ko je potrebno se zahvali in opraviči. Marsikaj od tega se mu ne vrača, kar tudi sam opazi. In vprašanje je, kaj je za prihodnost boljše.....

lp

Se strinjam.

_____________________________

BE NICE!
I could be your boss someday.

Popolnoma se strinjam. Čeprav priznam, da včasih vzgojiteljico prosim, če lahko hčerko počeše . To pa zato, ker so to pri nas res borbe (kodre česat ni enostavno) in včasih zjutraj zmanjka časa, poleg tega pa ji ponavadi naredi res tako fantastično frizurco, da bi bil greh to ne ponucat .

Lepo je pa videti, da smo se na RR zbrale take, ki smo pri vzgoji 100 % dosledne, 24 ur na dan, ki nam vzgoja ni v veselje in radost ampak je to garanje.......torej še vedno obstaja upanje za naš mladež, ki ne bo taka kot je primer iz uvodnega posta.......

ja res je same idealne vzorne mamice....reala je verjetno dost drugačna....tudi pri meni ( imam dostikrat občutek, da drži tisto kar sem nekoč nekje prebrala...."pedagoški delavci najslabši starši..."), vendar sem mnenja, da če se v večini časa trudiš peljati vzgojo v neko zdravo in logično smer, ter priznati , da ga tudi sam večkrat pihneš,rezultat tudi ne more biti tako mimo.... 

Tisti, ki trdi, da je njegova vzgoja popolna, nima vse čisto v svojih glavah. Jest mislim, da če se trudimo otroke vzgojiti v ljudi, ki spoštujejo še koga drugega ne same sebe, da jim "vcepimo" neke človeške vrednote in da jih vzgojimo v poštene ljudi, da smo dosegli veliko.

Ja ene smo pa res klene mame. Dosledne, zavedne, odločne in vsekakor imamo v vsem prav! Ene ga pa res ne ser**jemo! Never!!!
Včasih bi mi kakšen liter marmelade prav prišel, ampak danes ne več. Moje mulce samo pogledam, pa je že vse mirno.



Ne, ne, saj ne, ampak en red pa mora bit. Ponavadi mene buta s tistim vozičkom in jasno, da mu ne dovolim. Če bi pa kakšno starejšo mamco tresknil  zanalašč, bi ji pa moral nesti vrečke domov. Pa da ga vidim, če bo še kdaj.

no, evo,to jaz non stop poslušam...češ ti ker si učiteljica oz. bom, tvoj otrok bo najbolj razvajen in ne vem kaj še vse

Glede prvega posta oz. (ne)resnične zgodbice pa: tak način vzgoje se mi ne dopade, spet pa se mi ne dopade, da otrok nič ne sme , ... neka zlata sredina, pa je. Preden sem rodila, sem glede vzgoje pametovala 100/uro. Zdaj ko pa imam svojega otroka, pa je zgodba druga ...včasih popuščam pri stvareh pri katerih sem bila ziher da ne bom (npr. spanje v svoji posteljici) in verjamem, da bo takih primerov še veliko. Ampak mi je pa hecno, da kdaj slišim od koga, da sem stroga, ker npr. svojemu 16-mesečniku ne dovolim, da bi ipiko zganjal
Ampak važno je, da se trudimo, vsak po svoje, da otroci zrastejo v zrele osebe, ki spoštujejo ljudi okoli sebe, prijazne, vljudne osebe....hkrati pa v osebe, ki se znajo postavit same zase, kadar je to potrebno; osebe, ki jih ravno vsaka malenkost ne vrže s tira, itd...  Spet, to je moje mnenje, morda kdo drug meni drugače, ampak verjamem, da imamo večinoma starši enak cilj.

Uh... nisem opazila, da se je razvila taka debata :-)
Ne drugace zgodba ni resnicna (vsaj ne da bi jaz vedela)... sem jo danes dobila na meil in se od srca nasmejala zadnji reakciji babice.
Hkrati pa ja: tudi sama opazam da je zadnje case nasploh in predvsem pri otrocih grozno pomankanje spostovanja starejsih, osnovnega bontona in nasploh obcutka do soljudi. Skratka, srcno upam, da mi uspe vzgojit tamalo v vljudno prijazno punco... upam pa, da ga pri tem ne lomim prevec.

Ponavadi jim pride v zavest ravno zaradi vzgoje, saj če bi pustili otroka rasti brez mej in omejitev, bi zrasel v velikega "kanibala" . Ja, sem stroga mama, in trudim se biti dosledna (še vedno).
Drugače pa super anekdota, samo, žal, dost pogosta v realnosti.

_____________________________

ROŽICA

jaz tud poskušam bit dosledna - to, da pa so najslabše vzgojeni otroci pedagoških delavcev, pa upam, da ne drži :)

priznam pa, da se res včasih zgodi, da popoldne zmanjka energije in potrpljenja za lastnega otroka, vendar je hb partner razumljiv in kadar rabim eno urco zase, si jo lahko vzamem

< Sporočilo je popravil nya_a -- 26.7.2011 21:50:04 >