No ja...tisto o gošči mi res ne gre iz glave ja. Si predstavljam Toma C, kako dirka gor in dol po hosti..

_____________________________

...and once you have tasted flight, you will walk the earth with your eyes turned skyward, for there you have been and there you long to return. -- Leonardo de Vinci
AMEN!

Sam ali... ali s kom iz te debate?

Dvainštirideset_krat  lahko ugibaš. Pa četrtek je jutri  (prosto po Štoparju)

< Sporočilo je popravil Colt -- 9.11.2011 22:03:05 >

_____________________________

...and once you have tasted flight, you will walk the earth with your eyes turned skyward, for there you have been and there you long to return. -- Leonardo de Vinci
AMEN!

Napiše se milijonkrat.

tom je itak milijonar, tko da si lahko milijon so-sprehajalk privošči:D

Ampak morajo biti tiho.

Scientologija, pa to.

kolk kej znaša "članarina" za scientološko cerkev? kakšen milijon, ziher....

V Sloveniji?

Preveri tukaj: http://www.dianetika-drustvo.si/

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Torej veš, zakaj smo ateisti in ne hodimo v cerkev?

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Kot preventivo...?

Pa znaš, kako kažu kod vas (i kod Milijonarke)... bolje spriječit'', nego lječit''.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Samo je u gornjem slučaju osim doktora poludio i pacijent.

Zakaj pa ne?
K zdravniku ne greš, ko si že akutno bolan. Tudi k zobozdravniku ne greš šele, ko manjka pol zoba.

Če je z opisano motnjo tako "težko" živeti kot opisujete (glede na to, da se pričakuje razumevanje, strpnost in ne vem kaj še vse od splošnega občinstva), to zagotovo prinese določene spremembe v družinsko dinamiko. Prav tako je malo zelo zdravih družin, ki bi v celoti razumele in obvladovale odnose znotraj družine. Določena nerazumevanje sebe, drugih, otroka, ki ni popolnoma zdrav (ali ima motnjo, kakor hočeš) so prisotna praktično v vsaki družini. Če iščeš pomoč še dokler zadeva ni akutna, je toliko bolj učinkovita. Večina od nas ima določene pomanjkljivosti in večina nas ne ve in ne obvlada vsega. In, če je bilo vprašanje, kaj naj še naredim, je tudi to del odgovora.

Ampak v tem primeru ne greš k psihiatru, temveč k psihologu (specializiranem za družinsko terapijo, po možnosti).

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Ti kar. Če ni že prepozno.

Mislim, da sem glede tega že kar veliko napisala, tam nekje bolj na začetku debate. Ne, nisem imela pomislekov.
Če sem čisto iskrena, se sploh ne spomnim, kdaj sem se srečala s tem terminom. Če se ne motim, je bilo to že po rojstvu sina.
Kot sem že napisala, sem že kmalu po sinovem rojstvu ugotovila, da je drugačen od drugih dojenčkov, ki sem jih poznala, drugačen od dojenčkov, o katerih sem kadarkoli brala, slišala. Dojenčki naj bi vendarle samo spali. Jedli, kakali, spali ... jedli, spali ... In vsi, ki sem jih poznala, tudi so, res so. No, edino od ene prijateljice hčerka je bila precej jokave sorte, se spomnim, ampak takrat ko je bila ona dojenček, mene dojenčki  še niso kaj dosti brigali No, še danes je raketa ta punca.

No, kot sem že napisala, sem takoj to omenila pediatrinji, kako me je odpikala, sem tudi že napisala.
Potem mi je pa enkrat mami dala za prebrati en članek o nemirnih otrocih in mislim, da sem takrat prvič zasledila izraz HA. Ker se je članek nanašal na mlajše otroke in s tem tudi predvsem na njihovo telesno aktivnost, trmo, neposlušnost, sem takoj pomislila, da bi znalo biti to to. Zakaj? Zato, ker res nisem bila buci buci starš, ves vzhičen nad lastnim otrokom, nad tem božjim darom, prestolonaslednikom ... Nisem ga razvajala, nisem mu vsega pustila. Če zdaj gledam nazaj, sem nad njim zganjala pravi teror s svojo doslednostjo in nepopustljivostjo, ko sem ga skušala strpati v  klišejske okvirje, kakšen mora biti otrok   Otrok mora ubogati vsaj na tretjo besedo ... moj ni. Ne prvič ne drugič ne stotič. Za eno in isto stvar (npr. ne meči daljinca po tleh). Pa četrtič povzdignila glas ... pa sem mu skušala preusmeriti pozornost ... pa sem ga fizično odstranila ... pa spet ene 4x glasno in jasno povedala ... grdo gledala, žugala s prstom - daljinec je spet letel po tleh, pa sem zavpila ... pa sem zakričala ... in ja, tudi usekala po prstih (zdaj me pa križajte) ... dalinjec je bil spet na tleh. In jutri tudi  - pa ponovi vajo - pa pojutrišnjem tudi - pa smo spet ponovili vajo in td. itd. itd.
Pa sem mu rekla, ne dotikaj se pečice, on konstantno okoli pečice. Pa sem mu spet ponovila, da se bo opekel. nič. On se muva okoli ... ko ni 10x pomagalo, sem mu prstek narahlo pritisnila ob pečico, da bi videl, da res peče ... roko je takoj umaknil, debelo gledal ... nato pa ... oh, ja ... se z obema dlanema naslonil na pečico - nekako tako so klavrno propadli vsi naši vzgojni ukrepi.

O, ne ... nikoli nisem dvomila, ker moj otrok je bil v vseh pogledih tipičen otrok iz vseh člankov o HA, ki sem jih v njegovih prvih letih življenja prebrala (takrat še nisem imela interneta). A mojih opažanj ni nihče vzel resno. Bil je pač le bolj živahen otrok ... a ko sem ga primerjala z drugimi, tudi živahnimi otroki,  je bil moj otrok še bolj živahen od najbolj živahnega in neobladljivega.  Ne, nisem dvomila v HA, dvomila pa sem v lastno vzgojo in v lastnega otroka - dejansko sem nanj začela gledati kot na problematičnega in nevzgojenega mulca.  Ker mi je okolje to sporočalo. Ker so me vsi ali tolažili, da bo minilo, ali mi rekli, naj ga bolj na trdo primem (tako v stilu, jaz bi že red naredil ).

O tem, kolikokrat je treba ADHD otrokom ponavljati...

Mojemu Pubertetniku že 8 let, takorekoč vsako jutro, govorim, naj si umije zobe.

In še po 8-ih letih si jih ne, če mu ne rečem.

Žal, milijonarka, je pri tvojih kratkih, parbesednih odgovorih v stilu: pelji otroka v gozd; pojdi k psihiatru, težko delati kakšno selekcijo. Še branje med vrsticami ni mogoče (dobesedno in v prenesenem pomenu). Iz ene same vrstice pa  je lahko en tak ciničen in pokroviteljski zven  zaznati. To pa res, ja.

A bejž, no.  Potem pa že nimate reda in nisi dosledna.