UAU, pelin se je naučila citirat

_____________________________

Najina Uš : staršem prijazen otrok.

 a  reees? a tko je prav...no , če priznam se mi je pokrompirlo

več sreče kot pameti  , hec. Ja, tako je super, ker prej je bila res cela znanost ugotoviti kaj citiraš in akaj je tvoja replika...

_____________________________

Najina Uš : staršem prijazen otrok.

Poleg tega, mi lahko pelin komot napišeš, kako naj najbolje zmotivitam 3 letnika za vrtec.

"ma dvomim da kaka mama to v resnici dela vsaj kar se opravičila tiče"

Sprva se nisem mislila oglasiti, saj naš zelo rad hodi v vrtec in nimamo težav, toda delam na srednji šoli in starši zelo pridno "pokrivajo" svoje otroke z opravičevanjem. To je sicer šola, toda vzgoja se ne začne v srednji šoli... takrat je že prepozno...
Ne želim pa ne svetovati ali soditi, morda je najbolje vprašati vzgojiteljico.
Želela sem le komentirati zgornjo izjavo, saj je tega v šoli morda že preveč.

Zanimiva debata. Se pa kar moram oglasit. Ker me je zmotilo pisanje, kako otroci, ki prej ne obiskujejo vrtca, vstopajo v šolo nepripravljeni, skratka ne obvladajo nekih osnovnih stvari. Ma ne vem, kaj smo mi pol tko glupi ratal, da jih ne znamo več tega naučit? Moja je sicer v privat varstvu, ker so seveda naši vrtci prepolni še za našo čmrlo, midva pa oba v službah, ampak sem sigurna da bi jo imela doma, če lahko, mogoče zadnje leto pred šolo, da bi jo dala v vrtec.
Hotla sem rečt, da kako smo pa včasih vstopili v šoli, ma ne mi rečt, da smo bli nepripravljeni in nesposobni. Sama sem se merkala pri babici, nisem šla nič v vrtec nikoli. Ko sem prišla v prvi razred sem brala in pisala!! poleg tega pa sem obvladala tudi vse osnovne stvari. sem se sama oblačila, brisala rit, znala hodit po cesti, se družila z otroci, delila igrače, vedela kdaj reči dober dan in nasvidenje ter hvala in prosim, skratka vse stvari ki se od toliko starega otroka pričakuje. In začuda so me to naučili doma?! Pa ne samo mene, ampak tudi mojih 15 ostalih sošolcev, ker ni skoraj nihče hodil prej v vrtec. Nismo utrpeli čisto nobene škode, in vse stvari, ki sem jih zgoraj brala v postu, ne vem katera se je tako na dolgo razpisala, smo mi kot prvošolčki znali. Pol pa ne vem, sama vem da bi tud moj otrok to znal če bi bil doma, pri meni...Ne vem pa kaj delajo drugi, da otroci očitno sedaj hodijo taki v vrtec. Včasih takih problemov ni bilo. In se mi zdi da je bil včasih to res privilegij, ko nam ni bilo treba v vrtec, vem da so tud vrstniki ki so takrat hodili v vrtec, imeli željo biti doma, potem pa ne vem.

Pa tud nimam nič proti vrtcu, ne me narobe razumet, samo se mi zdi, da če ima otrok doma dobro varstvo, mu isto lahko nudijo kot v vrtcu. Samo prava oseba mora to bit, predvsem sposobna, kar pa očitno starši nekaterih otrok niso več

Posh, če ti veš, da ne delaš tako, kot sem zgoraj opisala, potem tako ni panike...vse tiste besede, si lahko k srcu vzamejo tisti starši, ki ga pač tako biksajo...Lahko verjameš da vem kako težko je oddat malčka, ki se te na moč oklepa in zraven joka...tudi jaz sem imela pri ta večji srečo in mi ni bilo treba skozi to, pri mlajšem pa mi to žal ni bilo prihranjeno in  sem v začetku stala za ovinkom in tulila v robec...Tako, da sem v bistvu probala obe strani...oddajanje svojega in sprejemanje tujih jokajočih škratov...
Hudo je ...oboje...vsako po svoje...Moj je k sreči kmalu prenehal jokati in mu je bilo v začetku  le ob slovesu izredno hudo...To se mi v bistvu zdi nekaj normalnega, saj se mora malček iz toplega varnega znanega naročja, preseliti v tuje, neznano...Bolj se starši in vzg. trudijo malčku olajšati to slovo, prej bo to neznano naročje začutil kot znano toplo zavetje...Vem nakladam teorijo...
V bistvu je težko takole na splošno svetovati, ker ima vsak otrok svoje stiske in strahove...Lahko le nekaj stvari naštejem, ki so pri nas najpogosteje vzrok, da ima otrok na pragu igralnice zategnjeno ročno zavoro( avtomehanični- vzgojiteljski žargon ). Neprespanost otroka oz. prihod v vrtec skoraj direktno iz postelje ( večina ljudje direktno iz postelje ni  ravno razpoloženih za vriskanje)  ..priganjanje in naglica starša, ki se mu mudi v službo in bi se rad poslovil na hitro ( včasih je dovolj že par sekund za močaaan stiskec in poljubček)...oddajanje otroka drugi vzg (otroka poskusiš pripeljati tak čas, da je v skupini njemu ljubša oseba, če to ne gre, pa se o tem pogovoriš s strokovno delavko, ki se bo zagotovo posebej potrudila pri sprejemu) .....otrokov odpor do spanja po kosilu ( v bistvu nihče ne gre ravno z veseljem spat po kosilu, zato temu ponavadi rečemo počitek,otroci radi slišijo, da jim takrat ni treba spati, temveč takrat le počivajo...potem pa itak ponavadi tisti, ki to potrebujejo veselo zadremuckajo že po parih minutah) ....prezaposlenost mamice /očeta, ki vidi otroka le zvečer pred spanjem in zato želi otrok zjutraj podaljšati slovo...pozabljena igrača doma, ki je bila namenjena  za v vrtec....če otrok ve, da je mamica doma z mlajšim bratce/ sestrico, ali če otrok ve, da ima starš tisti dan dopust ....Ti vzroki ponavadi pridejo v poštev  za otroke nad dvemi...Pri tamicenih, pa je ta jok ob slovesu ponavadi kratkotrajen in brez posebnega vzroka, oz. je to v bistvu le žalost ob ločitvi od starša, kar najbolj potolaži vzgojiteljičin  topel objem, prigovarjanje, glasba, ples...zvočne in svetlobne igrače,...
V bistvu pa nekako naj bi vsak sam poznal svojega otroka in hkrati vedel, kaj mu lahko obljubi, nudi oz. s čim ga lahko zmotivira, razveseli oz. mu olajša slovo...Če se še o vsem tem pogovorite s strokovnimi delavci in je trud z obeh strani, pozitivni rezultati ne izostanejo...

Lorna...zate pa....ne samo danes...tudi včasih so bili starši, ki niso znali svojih otrok pripraviti na šolo ( pa tu ne mislim le na pisanje in branje, s katerim si se pohvalila), na delovanje v skupini, na skupinska pravila...na življenje, saj tvojih petnajst sošolcev zagotovo ni znalo vse od a do ž ...oz. ti v tistih časih s svojimi otroškimi očmi verjetno masikaj še opazila nisi.
Tudi to ni nič novega, da bi bili vsi tisti otroci, ki so sedaj v vrtcu radi doma....Seveda...če si v vrtcu cel dan, doma pa le čez vikende in vsak dan po večini hodiš domov le spat, ti zna vrtec kmalu presedati. Meni je to čisto normalno...ni potrebno biti ne vem kako brihten, da ugotoviš, da se ljudje stvari ki jih pogosto počnemo, prostorov, v katerih dolgo tičimo...naveličamo...In  ni nujno da je z vrtcem kaj narobe, le otroci, ki so v njem cel dan , jim  včasih pač vse to že malo preseda....Če bi bila situacija obrnjena...tako da bi hodili v vrtce le po kakšno urico na dan in le čez vikend, sem prepričana, da bi bili vrtci pri otrocih veliko bolj zaželjeni in težko pričakovani...
Nekako se mi zdi, da nimaš svojih otrok, ker tako prepričano ugotavljaš, da bi svoje že znala vzgojiti in jih pripraviti na šolo, kakor so tebe...Kako si bila ti pripravljena, bi najbolj vedela povedati tvoja učiteljica, ti o tem bolj težko sodiš....kako pa bo tebi uspelo pripraviti tvoje škrate, pa boš vedela, ko jih boš imela in boš to poskusila...Glede sposobnosti staršev pa... tudi v tvojih časih niso bili sami biseri....v bistvu lahko rečem, da se sodobni starši veliko bolj trudijo, kot so se včasih....mogoče  na trenutke toliko, da je to že slabo...