Nisem hotela tem z opisi presrečnih trenutkov prekinjati s svojim vprašanjem. Moj sicer že ve - in reakcija odlična... ampak, kako povedati staršem? Mojim in njegovim?? Jaz stara 23, on 22... skupaj pol leta nekje - staršev eden drugega niti nisma še spoznavala, razen ob priliki on mojega brata in očeta, ter jaz njegovega očeta.
Misliva ostati skupaj, in obdržati. Ampak vse skupaj greni vprašanje, kako obrazložiti staršem. Sicer bom absolventka... ampak vseeno?? Imate idejo?
Ima kakšna podobno izkušnjo?

Ta glavno si opravla, partner ve in je vesel. Je vajin otrok, vajina odgovornost, mnenja drugih niso najbolj pomembna. Če še živita s starši imajo pač vlogo "stanodajalca" otroku. Če živita na svojem, še ta problem odpade.
Kako povedati? Če se imaš za odraslo, zrelo osebo, sposobno obdržati in vzgajati otroka,... potem moraš tudi novico tako podati. Direktno, brez nekih ovinkov, jasno in glasno. Ne boš ne prva, ne zadnja, katera bo doživela ali veselje ali razočaranje ob taki novici. Ampak to je na koncu še vedno stvar in odločitev med vama.
Glede na to, da si se odločila, da ga boš obdržala... čim manj sekirancije in stresa, jeze...
Pa čestitke seveda!

Kaj pa, če zdaj poleti, ko so topli dnevi, organizirata spoznavni piknik/kosilo za starše, od obeh, skupaj. Ko pridete do posladka, pa na krožničke z sladico napišeš babica/dedek(ali pa na torto "Pridem..." in dudo)- bodo hitro vedeli, pri čem so. Do sladice se bodo že delno sprostili in bo veselje toliko večje. Če pa bodo težave, pa je kosilo takrat že itak pri koncu in lahko gredo domov.:)

Priporočam, da to srečanje naredita takrat, ko bosta imela že kakšno UZ slikico, da si bodo lažje predstavljali, kaj jih čaka.

To pa je res Lulu, da je odločitev med nama. Po eni strani mam vsaj srečo, da sem iz velike družine, pa še starši so proti splavu načeloma (ne za vsako ceno, ampak oni ga pač ne bi, meni bi ga pa tudi odsvetovali). Tako, da se vsaj tega ne rabim bat :)

Me je strah vprašanj, kako bosta preživljala ipd, ker sva oba študenta... in kaj z diplomo... ampak verjetno za preživet bo.

MioBambino - tvoj post me je (naju je) oba nasmejal :) Ampak ne veva če jih upava na tak način pred resnico postavit :) Je pa zelo zanimiva ideja... huuuh :)

Strah me je vsega skupaj. In sploh vprašanja kako se je zgodilo :) Čeprav vsi vemo, da ni štorklja kriva.

Na trenutke sem cela prestrašena, na trenutke pa se smejim in mi je tudi misel na reakcijo staršev smešna :)

xocoatl, v bistvu sem bila tudi sama, ko sem zanosila s prvo, še študentka (5 izpitov in diploma) ... sicer sem imela 1leto več, pa moj ni bil več študent, pa stanovanjski problem sva imela rešen, ampak glede na to, da zanositev ni bila preveč načrtna, je bila moja prva misel: "Šit, kaj bo pa mami rekla, ko faks še ni pod streho!" ... kaj ti hočem povedat? tudi če bi imela kako leto več pa kako leto daljše razmerje, bi se ti ta vprašanja motala po glavi in bi te bilo strah ... tak da sem mnenja, da če je vaju novica pozitivno presenetila in se naraščaja veselita, potem novico tudi na ta način povejta staršem ... če bosta z grozo v očeh povedala novico, jo bodo starši najvrjetneje tudi tako sprejeli

< Sporočilo je popravil Otika -- 14.7.2012 19:43:08 >

Ne se strašit dogodka v prihodnosti, saj ne veš kak bo. Lepo se imej ZDAJ! Ko bo tak daleč. da boš povedala, takrat naj se ti telo trese, pa kolena mehka, pa jecljanje in iskanje pravih odgovorov
Dokler ne vedo... uživaj, škoda časa zapravljat za prihodnost. Prelepo je biti noseč, zato vsak trenutek šteje. V današnjem času pa verjemi, da se tudi starejši, zaposleni, šolani pari sprašujejo ali jim bo večanje družine finančno zneslo.
Da tvoj partner ne konča študija.. ni nobega izgovora. Ti pa ga tudi lahko, če bo nosečnost brez zapletov. Tak, da nosečnost ti naj ne bo izgovor za nedokončan študij. Ko boš to verjela, bo tudi staršem lažje v obraz povedati, naj ne skrbijo.

Hvala vsem za to tolažbo :) Saj bodo nekako sprejeli. Midva pa sva takoj zagrabila in začela iskat delo (jaz ga sicer že imam, dokaj reden zaslužek prek študenta), on pa bo verjetno vzel absolventa načrtno, da lahko kaj prišparava in da dela to leto malo bolj, glede na to da ma malo, pa ne bo težko še končati študija. Jaz pa se bom tudi potrudila - sem že naredila načrt in se tudi učenja za nadaljne izpite lotim jutri. Imam kljub neznosni utrujenosti veliko več motivacije :)
Pa še tako lepo ste me pomirile :))

Malo se moram še pozanimat, kake so pomoči študentskim družinam pa bo... ne vem koliko so kaj spremenili. Mogoče katera ve?

Skos bolj se veselim vsega skupaj :) Konec koncev sva dovolj odrasla in bi bilo pomoje neodgovorno ne obdržati, glede na to, da če se potrudiva lahko normalno shajava tudi finančno. :)

Da

Jst sem stara 22, na sredi faksa (2 leti še imam do konca). Doma sem mogla povedat, da sem noseča in čez en mesec še, da bom samohranilka. In sem se bala isto kot ti doma povedat. Na moje presenečenje, so novico o otročku super sprejeli, o samohranilki pa malo manj :))

_martina, carica si Vama želim s tvojim malim škratkom vse dobro.

Vidim da sta optimista in pridna, delovna, tako da vama res hudega ne bo. Važno da imate streho nad glavo pa bo :D Pri nas sedem mesečnik že lepo noči prespti in se lepo učimo, res ni panike. Vse skupi ni tak bau bau kot strašijo, vse se da če se hoče. In res imaš ogromno motivacije za učenje, ker ko imaš tistih 5, 6 ur, ko gre otrok spat, jih izkorstiiš 100% :D Jaz zdaj pol manj časa porabim pa se v tem času 2x več naučim :D Pa tudi, če si eno leto od šole vzameta ne bo nič narobe, tudi midva sva tako naredila. In to leto jaz hodim v šolo, drugo leto bo pa on :D Saj otroka bosta že imela, se vama nikamor potem ne mudi :D

Najlepša hvala!

Jaz sem bila takrat v drugem letniku študija, on pa je pavziral. Situacija ni bila rožnata. Šla pa sva povedat skupaj najprej k enim staršem, potem pa še k drugim.
Pomembno je tudi, da imata izdelan kakšen načrt glede prihodnosti, ker se zelo hitro postavi tudi to vprašanje.

Drugače pa gre čisto lepo študirat tudi če imaš otroka. Vse se da, pa še motivacija je veliko večja.

Veliko sreče vama želim!

astrid1 ...in kakšne so bile reakcije?

_martina - občudovanja vredno! ti želim vseee najboljše :)

Jaz se pripravljam, da svojim čimprej povem, ker se mi zdi to najboljše - on bo pa svojim. Ne vem če je ravno pametno it spoznat bodočo taščo in ji oznanit nosečnost :D

Optimist, pa sem vsaj jaz vedno :)

Js pa razmišljam takole...če imaš srečo, se v prvih 12 tednih nosečnosti trebušček še ne pozna kaj dosti in imata še kar nekaj časa, da spoznata bodoče tašče in taste. Seveda js predlagam ločeno spoznavanje. Mogoče tudi še ni treba takoj povedati novičke, pustita, da se prvi vtis poleže, potem pa povesta novico. Predvsem pa....zakaj ne bi povedala skupaj? Saj sta par, bodoča starša, ki bosta skupaj vzgajala otroka.

In res, ne se bat povedat..jaz sem tudi mislila, da bo mami pri mojih 26 mislila, da sem še premlada za otroka, pa me je v enem pogovoru tako pozitivno presenetila (še preden sem zanosila), da sem kar obnemela. Ampak saj je logično...naši starši so nas tudi imeli pri 20, 22. Res je, da so bili drugačni časi, ampak bolje zdaj, kot pa da bi imela kasneje probleme zanosit.

Glede finančne pomoči je pa tako...zadnjič sva šla z mojim na CSD, ker tudi midva finančno nimava rožnate situacije (meni se jeseni izteče status, njemu pa tudi..sicer se mu odpira neka možnost za službo, meni pa seveda v takšnem stanju ne)..in sva zvedla, da je starševskega dodatka za nezaposlene in za študente 251€ mesečno. Nekaj malega je potem še otroških dokladov, odvisno od tvojega finančnega stanja.

Ne želim vaju strašiti, ampak glede vajinega načrta z absolventom in študentskim delom se prej še malo pozanimajta, saj država kakor vem načrtuje povečanje obdavčitve študentskega dela in kmalu bo tako, da se bo delodajalcem bolj splačalo imeti redno zaposlene kot študente. Res, pozanimajta se, da vaju potem kaj ne preseneti

Sicer pa srečno in uživaj v .

Pri nas je bilo tako, da je moje starše blazno skrbelo. Vendar pa sem takrat imela še več kot pol študija pred sabo.
Nič nista očitala, tudi težila ne, sta pa pomagala, kolikor se je dalo. Od njegovih pa ni bilo kaj veliko.

Ne se sekirat, vse bo v redu. Vnuk ali vnukinja sta najlepše darilo.

Bom sporočila kakšne so bile reakcije. Verjetno bova sporočila kmalu, ker hočem bit malo bolj sproščena... čeprav po 3eh dneh se že navajam na to misel o :) Čeprav kar ne morem verjeti :)

Nekako bo že. Zdaj že veselo prebiram nasvete, jutri pa pokličem k ginekologu, da se naročim. Mi je pa vse skupaj lažje, ko preberem vse te spodbudne besede :)

Edino moji mladi starši se bodo morali navaditi na misel biti babica in dedek :) :)

Pol tega so si sami krivi , očitno si šla po njihovih stopinjah .

Jaz bi ti samo to dodala, da ne daj preveč na 1. reakcije... Ljudje včasih butasto reagirajo, pa niti ne mislijo tako... Sama sem mela 1. otroka pri 29 (zanosila pri 28, oba končan faks, službo in živela na svojem... nič strašnega, skratka, otrok načrtovan in zaželjen, vse super), pa so bili odzivi kar malo čudni;). Da ne govorim o odzivih na 2. nosečnost, kjer je bilo res malo vmes (malidve sta manj kot 1,5 leta narazen) - recimo, da nihče ni ravno z navdušenjem reagiral;). Za tretjega pa sploh - sva sicer ves čas govorila, da bi imela več otrok, nisva dala stran cotk, itd... pa naju očitno niso resno jemali in bili seveda čisto paf, ko sva se odločila za ŠE enega . Pa majo vse 3 radi:) Skratka: tudi če slučajno ne bojo glih prelestne reakcije, to še ne pomeni, da se ne bo vse super izšlo in bojo z veseljem kdaj popazili vnučka/vnučko...

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Mogoče bodo ravno zaradi njihove hitrosti tudi bolj razumeli - vsaj pri mojih. Pri partnerjevih zna bit drugače, ker je on mlajši :)
Jaz sem 23, mama pa je bila 19, ko je imela mene. Bomo videli kmalu :)

V bistvu na koncu bodo sigurno lepo sprejeli, kljub morebitnim začetnim pridigam.... ker bo le prvi vnuk... :)

eto jaz študentka... moj brez zaposlitve (je delu na črno sicer), bla na svoje in zanosila... ah ni konc sveta vrjam :) najini so bli tud ke veseli.... 

smo pa študentska družina, tko da če kaj rabiš mi pošlji ZS ti bom pomagala, sploh ni tolko hudo ko se sliši, midva sva kar nekaj dobila od države, ampak tudi jaz pridno končujem študij... in čakam še enega frocka :D 

Sem ti poslala ZS :)

Vedno manj me skrbi :) Bremena povedati staršem se pa mislim čimprej znebit. :) Potem pa bo lepše :)

bo :) Še kar ne morem verjeti! :)

A tole je po novem toliko? Jaz dobim več kot 50€ manj.

Hej Kar pogumno, ne boš prva taka mamica
sama sem bila stara 18, ko sem zanosila, pri 19 sem rodila. Še dijakinja, moj sicer starejši z redno službo, ampak vseeno skratka ko sva povedala je bla mal bolj burna reakcija, pa še to samo s strani mojega očeta, pa še ta je bil drug dan čist navdušen.
Skratka že drug dan so se vsi veselili z nama, pomagali so nama pa tudi, pa nama še zdaj, po svojih močeh. Pa daleč od tega da pomoč potrebujeva, ker ima moj kar dobro službo, jaz pa redno delam prek študentskega servisa,ampak vseeno starši radi dajo svojim otrokom, ker ne rada sprejemava,pa pač to naredijo na drugačen način..mi tudi popazijo na tamalo, kadar se midva s službami križava ipd. Šolo sem končala dve leti kasneje-manjkala mi je matura, pa sem jo šla delat, takoj ko je bila tamala dovolj stara da je šla v varstvo.Zdej sem bla eno leto frej, no letos pa začnem z oktobrom obiskovat fax, tri letni, stara sem 22, tako da če pogledam svoje vrstnike, jih komot celo dohitim, če se pridno zavzamem

No danes vsi pozitivno gledajo na mojo odločitev in morm rečt da me prav spoštujejo, ker sva res uspela se na noge postavit, vzgojit krasno deklico, trenutno pa delamo že na drugem otročku. Skratka kar pogumno

_martina, ja baje so zdj pred kratkim zvišali.