IZVIRNO SPOROČILO: liliana
Nekoč, ko smo bile me v puberteti in ni bilo še facebooka, smo pisale dnevnike.....in smo punce ob vsakem ljubezenskem razočarnju znale zapisati v svoj dnevnik: "Ne bom več trpela, ne bom več jokala! Pokazala mu bom, kdo je Liliana! Ne bo mi več grenil življenje, zdaj ga bom jaz njemu!"...
Ne. Nikdar v življenju nisem zapisala kaj takega, še manj pomislila. Vedno mi je bilo vodilo, da se je treba potruditi po najboljši moči, da se izkoplješ iz težav, ampak nikoli maščevanje. Maščevanje, namerno prizadevanje drugih in triumfiranje ter dober občutek pri tem, je zame nekaj tako znanstvenofantastičnega, da se tega sploh opisati ne da.
In ne, to moje prepričanje ne izhaja iz kakšnega ljubkega, v rožnato vatko zavitega življenja. Ravno nasprotno. Vedno sem bila prepričana, da človek, ki pozna trpljenje, se bo še stokrat bolj potrudil, da ne bo prizadel drugih. Življenje me je potem naučilo marsikaj. Ampak še vedno to težko razumem. Zlobo sploh. In zadovoljstvo, da si vsaj enega vsaj malo prizadel.
Ne gre se mi toliko 'za prijavo', kot to, kaj je postalo splošno sprejemljivo. Mogoče tudi zato, ker jaz sem še veteran iz časa prvih forumov in nekih kompetentnih moderatorjev. Pred 24ur in podobnimi stranimi s komentarji s pod članki, pred znižanjem kriterijev, pred FB, ki kot je videti, ne prinaša toliko dobrega, kot prinaša slabega.
Sploh pa sem dekličino izjavo na FB podala v smislu 'post festum', kot dokaz, ki bi ga bilo mogoče uporabiti pred preiskovalnim sodniku, potem ko je že uporabila kladivo. V tem kontekstu ta izjava izstopa od ostalih. Ker ji je sledilo dejanje, potem mora biti tudi dokazni material.
_____________________________
When you stand before God, you cannot say "but I was told by others to do thus" or that "virtue was not convenient at the time."