Živijo,
andreja_p in ursap - čestitke!
Se mi zdi, da punčke vodijo!
Sover,
lepo, da si se oglasila, čestitam za super porod in za optimizem, ki te prežema! Super, da je Karla tako pridna! In seveda je dejstvo, da je z vsakim naslednjim otrokom lažje - manj kompliciraš, na izi si. Mi smo z drugim že kmalu potovali, s tretjo hodimo okoli v ruti že od drugega dneva (domov iz porodnišnice). Povsod jo vlačim, na bus, na sprehod, v trgovino, v park ... kamor pač grem. Pri prvi smo bili totalno paranoični, prvič smo šli s tramvajem v mesto, ko je imela 9 mesecev!
Če bi bila bolj spočita in naspana, bi kar pobasala Aurorko in bi šli na kak daljši izlet - meni ne strašno dolgčas, ta poporodna rutina ubija!
Moram pa povedati, da pri nas zdajle VSI spijo - razen mene
. Ne morem. Sem prejle ležala kakšno urico, morda celo zadremala, pa me je zbudil sosedov otrok, ki se je drl ko jesihar. So ga verjetno skušali uspavati
Tako da zdaj pijem ovseni napitek in prevajam. Je kar fino
Ko se zbudimo, pojemo in gremo na bazen!
No, jaz bom na žalost vodo le opazovala, bova z Aurorko malo martinčkali, ostali trije bodo pa uživali. Oh, komaj čakam, še kak teden in če ne bo več čišče, si bom privoščila vsak dan kakih 5 minut za osvežitev ...
Spimo še vedno slabo, ampak ta noč je bila že boljša. Jaz sem sesuta, boli me glava, že kar neprestano. Lobanja. Prav tista bolečina, ki jo imaš od nespanja. No, saj vem, da bo minilo - če ne prej, čez kakšni dve leti
Pri nas je tudi 40 stopinj, ampak vesčas malo pihlja, sonce nabija, ljudje so poletno razpoloženi
Meni je to super!
Uživajte, čakamo na lepe novičke!
PS
Tiste, ki ste že rodile - kako je kaj z vašimi trebuhi? MOj je grozen ... Zadnjič mi je v lekarni ena rekla, joj, koliko pa je star vaš dojenček (Auroro sem imela v ruti), pa rečem, da en teden, pa pravi, joj, pa že drugega pričakuješ - in pokaže na moj trebuh.
Saj je takoj dojela, da je bleknila neumnost (kako bi pri enotedenskem dojenčku lahko že zanosil?!), in se je popravila: aja, to je še od poroda ...
Ampak sporočilo je jasno.
Spomnim se, da mi je pri Abelu ful hitro zginil - ampak tam sem en teden po porodu hudo zbolela in skoraj cel teden nič jedla. Zdaj se pa ne mislim stradati, sploh ker še dojim in me lakota konstantno zdeluje. Moram pa priznat, da se sploh ne bašem preveč. Ne vem, očitno bo treba počakat, da začnem s telovadbo ...