23.11.2012, 11:15
4438
Revščina je huda stiska in je huda stigma. Večina staršev in nastopajočih otrok prav s pogojem, da bodo ostali anonimni, sploh privoli v pogovor. Ščitenje identitete otrok, ki jih je revščina že tako zaznamovala, se nam zdi zelo pomembno, saj pred mikrofonom velikokrat izpovedo stvari, ki jih še nikoli niso povedali niti svojim bližnjim. Zato si nikakor ne želijo, da bi v njihovo tako razgaljeno zasebnost vstopali ljudje, pa če še s tako dobrimi nameni. Morda je njihovo ravnanje težko razumeti, a z razkritjem tako intimnih podrobnosti o najhujših stiskah družine, so še veliko bolj ranljivi, kot si najbrž lahko predstavljamo. Zato vam žal podatkov o družini ne moremo, ne smemo in tudi ne želimo dati.
“Nimam več kosila v šoli, ker starši nimajo dovolj denarja. Bilo mi je zelo hudo, ko tistega dne nisem smel več z njimi. Vsi drugi so jedli, jaz pa nisem,” premaga jok tihega 12-letnega sedmošolca Marka, ki ga tudi po prihodu iz šole doma kosilo ne čaka zmeraj: “Ne vsakič. Lačen sem velikokrat … velikokrat ni večerje in grem lačen spat.”
//
Šolska malica, manjši in večinoma hladen obrok, je zato včasih zanj prava odrešitev: “Komaj čakam, da dobim malico, ker že prejšnji dan nisem jedel ne kosila ne večerje in …” Markove solze postanejo močnejše od besed.
“Pred tragedijami nikoli nismo prosili za pomoč, nihče ni vedel za nas. Šele tri mesece po ženini smrti in z dvema tako poškodovanima otrokoma sem si moral priznati, da ne gre in takrat smo prvič šli pomoč. Najtežje se je ponižati in priznati, da ne zmoreš sam. Toda ko zmanjkuje za najosnovnejše preživetje, ko včasih tudi za hrano ni več, pač moraš!”
“Če nam bodo res še nižali socialne transferje, če bo šlo tako naprej, preprosto ne bomo mogli več živeti. Šole nam ne morejo več pomagati, saj vloge za subvencijo prehrane ne oddajamo več na šolah, pač pa na centu za socialno delo. Tam pravijo, da je to sistem in če presežeš zakonsko določen cenzus, ga pač presežeš. Tega ne morem razumeti: če jaz kot brezposelna samohranilka s štirimi otroki, od tega ima eden hudo cerebralno paralizo, zgolj s socialno pomočjo, v najemniškem stanovanju presegam ta cenzus , kdo ga potem sploh dosega? Kdo je lahko sploh še pod mano, če sem jaz povsem na dnu? Ali je kdo sploh upravičen do te subvencije?”
Toda ne gre le za otroke brezposelnih staršev, Vesna, mama treh otrok, je po ločitvi od moža naredila vse, da bi lahko družina vsaj preživela: “Že več kot tri leta delam samo v nočni izmeni, da dobim vsaj nekoliko višje dodatke. Kljub temu živimo bedno, ničesar jim ne morem privoščiti, otroci niso upravičeni do subvencioniranih kosil in pridejo domov lačni. Toda doma velikokrat jemo makarone brez vsega ali krompir, le na vodi kuhan. Zmanjkuje nam hrane, večkrat smo še brez tega…”
“Ne le moji, mnogi otroci, šolarji so lačni, starši jim kljub dohodkom ne morejo plačati kosila po skoraj 3 evre na dan, tako dobijo samo skromno malico okoli 10. ure, potem pa je pred njimi še pet ali šest šolskih ur, ko so lačni. Kosilo bi jim res veliko pomenilo, meni pa tudi, vsaj zanje bi vedela, da so siti.”
“Prehrane v nočni izmeni tako ali tako nimamo organizirane: včasih imam s sabo kos kruha sli sadja, pogosto pa nič. Razmišljam, kaj bodo potem naslednji dan jedli otroci, če bom jaz to pojedla, in potem sem raje lačna jaz. Težko je delati ponoči brez vsega, še težje, ker vem, da bom tudi naslednji dan jedla le, če bo kaj ostalo od otrok. Pogosto sem lačna, vsaj dvakrat tedensko zagotovo”
< Sporočilo je popravil Frodo Bisagin -- 23.11.2012 11:22:31 >
_____________________________
Hlapci! Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje. Gospodar se menja, bič pa ostane, in bo ostal za vekomaj; zato, ker je hrbet skrivljen, biča vajen in željan!
(Ivan Cankar)

in ga tudi nisem poveličevala. V bistvu si me obtožla nečesa, kar nisem trdila. In če misliš, da je zunaj bolje, prosim vabljena in si poglej tole revščino tu in razlike med bogatimi in revnimi... samo tega ne vidiš, ker je vse oblečeno vedno samo v blišč, beda se prikriva. Minimum plača je tu 200evrov, s tem da sploh ni zakonsko opredeljena, noben ni zaščiten, ni socialnih transferjev, človek je tu nula.



