Podpis pod Čili! Se strinjam popolnoma. Ne pravim sicer, da ste tule na forumu take, ampak poznam precej mamic, ki ostanejo brez življenja, ko otrok odraste, same pa se niti s partnerjem ne morejo več pogovarjati ...

In še nasvet Giti. Midva sva s samostojnim uspavanjem začela pri treh mesecih, jo pustila v posteljici in ko je zajokala, sva šla TAKOJ k njej, jo božala in potolažila. Ko se je umirila, sva šla ven iz sobe. In tako večkrat. Iz dneva v dan je bilo treba manjkat k njej, zdaj po vedno enakem ritualu (kopanje, flaška, dve pesmici) zaspi brez joka, včasih kar komaj čaka, da jo odložim v posteljico (trkam).

Se pa strinjam, da so si otroci različni, sama sem naredila doktorat iz dnevnega uspavanja, ker mi nikakor ni uspevalo. Zelo mi je pomagala knjiga Otroško spanje. Zdaj spi čez dan, zvečer pade dol, pri 6 mesecih je spala pri babi in dediju ... v glavnem, vsem je lažje.

ok, kaj pa uspavanje kjer ne pomaga prav nič?

Moja je stara 9 mesecev, uspava se tako, da jo nosim v naročju, ko zaspi jo podtaknem v posteljico... do trenutka, ko zaspi so sami "problemi" joče, se zvija, včasih kriči, včasih se dere, včasih pa zaspi po parih minutah... ko zaspi in je na varnem v posteljici se ne zbuja in sladko spi dokler ni čas za flaško (okoli 2eh) včasih pa potegne tudi do sedmih...

če jo dam v posteljico kriči v vsakem primeru! če sm zraven, če me ni, če je zravn ati... stoji ob ograjici in tuli... ne pomaga božanje, petje, gladenje, trepljanje... kar me "moti" je to, da včasih kriči tudi v naročju (če bi vedno lepo zaspala v naročju potem mi ne bi bil problem, samo ker joče potem predvidevam, da ji način uspavanja ni všeč... vendar ne vem drugega načina)...

kakšen nasvet?

(prva hčerka je angel, ko so večerni opravki opravljeni gre in zaspi sama, zato sem čisto brez idej pri drugi)

_____________________________

Naj tvoje srce razposajeno zazvončklja,
kot mu je usojeno!

In to je povezano samo z uspavanjem otroka zvečer.....?

Toliko kot mišljenje, da otroku ne nudiš dovolj ljubezni, če ga pustiš, da se sam uspava in si vzameš kdaj pa kdaj tudi čas zase.

Še to okoli uspavanja: če se otrok zna sam uspavati, vas bo tudi ponoči manjkrat potreboval, ker tudi če se bo zbudil, bo vedel, kje je in bo znal sam nazaj zaspati. Iz knjige Otroško spanje.

Saj ne vem ali bi povedala, ker si bom pokvarila imiđ popolne mame ok..Prva do dobrega leta ni drugače zaspala kot na zizi ali pa v naročju ob poplesavanju in densanju na Giboni ali Grašota. Po prvem letu smo nekako prešaltali na ležanje zraven nje ( Danijela in Grašo sta nama postalo že rahlo tečna) in petju uspavank oz. crkljanju. Vmes sva seveda nekajkrat kot dobra prava starša poskusila naše zlato dete položiti v posteljo , vendar nisva zdržala poslušati vpitja in jokanja in sva jo po hitrem postopku dvignila in pristala na "standardnem " uspavanju. To uspavanje je vedno trajalo nekako petnajst minut- dete je zaspalo kot top in položila sva ga v njeno posteljco, kjer je spala brez problema. Pri treh je šla normalnim potom v svojo sobico in tam spi še danes- posledice: še danes rada posluša Grašota in Giboni.
Drugi je zaspal vedno na zizi v naročju in brez vseh muzikaličnih motenj (pri možu je bilo dovolj, da se je na veliki postli vlegel poleg njega- zize pri njem ni rabil ). Ko je po kakšne pol urce zaspal sva ga spakedirala v posteljco. Okrog tretjega leta se je selil v svojo sobo jkjer spi še danes brez posebnih težav. Posledice : verjetno bo v odrasli dobi pred spanjem želel imeti poleg sebe žensko zizo- ni pa nujno.-bomo videli
Tretji je ravno pred kratkim prestal selitve narodov v svojo sobo. Uživa in ne dela problemov, čeprav je tudi on vedno zaspal v naročju in sva ga šele zatem prestavila v posteljo.
Že čisto od začetka pa sva nekako vztrajala , da se jje res večino časa dete naspalo v svoji postli in ne pri nama.
Pri vseh treh smo tudi začeli kar zgodaj pripovedovati, brati ...pravljice ali premlevati dogodke dneva. To počnemo pri vseh treh še danes. Vsi trije čakajo toliko časa, da oba ( če sva le doma) prekolobariva vse tri sobe in si vsak vzame nekaj časa za posameznika. Velikokrat je to dovolj že stiskavec in kakšna šala, včasih pa tudi cela dizertacija pri kom. Uspavanje po tem sistemu nikoli ne traja pri vseh skupaj več kot pol ure. Potem pa se začne večer za naju.

Situacija danes: z možem veselo kraljujeva sama v postli in sedajle kratek čas tudi v spalnici. Izjeme so kadar je kdo od otrok bolan, kadar so kaki težki trenutki, če precej treska zunaj, če se imamo še posebej radi....vikendi, prazniki, dopusti...takrat se nas navadno sardinčka v francoski postli kar pet. Kaj bi spremenila danes, ko gledam nazaj? Nič! No mogoče bi pri prvi plesala še na kakšno drugo muziko


Strinjam se s tistimi, ki pravijo, da je vsak otrok drugačen in da moraš poslušati sebe oz. v prvi vrsti otroka.- Iz knjige, ki jo piše naša družina

< Sporočilo je popravil patrino -- 26.8.2013 20:54:52 >

_____________________________

felico ne estas mezurita en oro...

točno tako. Mi imamo 7 mes. staro dojenčico, ki je mlajša 8 let od svoje sestrice. Ne morem verjet kam so splinila leta, da je prva hčerka že prava mlada damica. Na kraj pameti mi ne pride samostojno uspavanje. uživam v najlepšem času, ob malem dišečem bitjecu . Tako kot prva hčerka, tudi druga, od prve ure spi z mano oz. nama v postelji. starejša je pri 5ih letih šla spat v svojo sobo popolnoma brez problema. Pred tem, pa ni želela bit v svoji postelji. Mičkena zaspi na zizi ali pa jo uspavam ob klapah (ostalo z dopusta )...Prva hčerka pa ni prenesla mirnih pesmi..v tem obdobju je zaspala ob Perotu Lovšinu


< Sporočilo je popravil mika -- 26.8.2013 21:10:30 >

Tudi mene zanima

pri nas pa je najina postelja za naju, otroci imajo svoje od prvega dneva . sej zjutraj prineseva katero od hčerk k nama na crkljanje pa tako ampak drugače pa spita v svoji posteljici.

prva je stara 2 leti, druga 9 mesecev, pri obeh sva začela z večernim ritualom pri nekje 3 tednih, večerni opravki, dojenje, postelja. na začetku je blo treba da je bil od naju zraven, pa pobožal, potem sva samo položila v posteljo, če je jokala sva šla takoj nazaj pobožat, potolažit, sva se pa držala tega ,da iz postelje nisva več vzela ven. in lahko rečem da sva noro vesela, da sva naredila tako. starejša se koje oblečena sama odpravi proti sobi, vmes mi maha in pošilja ljubčka, zleze v posteljo, še poljubček in to je to. potem pa včash se še pogovarja, včasih takoj zaspi kot je. enako čez dan. mlajša podobno, jo poojim nesem v posteljo, se samo obrne na trebuh in to je to.

in verjemite da najini punci nista prav nič prikrajšani za najino bližino in ljubezen zarad tega, ker ne spita pri nama.

_____________________________

ti si najlepša pesem življenja mojega...

Vsem zlatim mamicam samo še opomnik, da je Gita spraševala za nasvet samostojnega uspavanja in očitno ne uživa v dolgotrajnem pozibavanju.

Iz tega je zdaj nastala debata, kok dobra mama je katera. Jaz se umikam, ker to ne pelje nikamor. Prav je, da vsaka naredi, kot misli, da je najbolje za svojega otroka. Vse se trudimo, vsaka na svoj način.

Prav je, da vsaka naredi, kot misli, da je najbolje za svojega otroka. Vse se trudimo, vsaka na svoj način.
Mislim, da si ji takole dala en krasen resničen nasvet, ki ga najverjetneje podpirajo vse mamice.

Kar se tiče samostojnega uspavanja pa- se opravičujem če sem morda zasmetila temo in falila bistvo vprašanja- glede samostojnega uspavanja sem kljub trem otrokom polomija na dveh nogah- enako tudi mož.


_____________________________

felico ne estas mezurita en oro...

ja, spraševala je;
morda pa je dobro, da prebere, da ni nič nenavadnega ali čudnega, da 7-mesečnico ne bi mogla uspavati samostojno, kot morda misli, da bi morala ali da to uspeva vsem ostalim staršem


meni osebno se zdi uspavanje dojenčka z dojenjem čisto logično in smiselno in naravno; vsi moji so kot dojenčki vedno zaspali po (ali med) dojenjem
a s to razliko, da sem jaz ležala poleg njih in jih, ko so zaspali, nisem prelagala v njihovo posteljico

dojenčke lahko tak premik zmoti v spanju, tako zaradi spremembe temperature, drugačnega otipa, gibanja samega ali iz kakšnega drugega vzroka



P.S.: Moji otroci so zelo samostojni in precej neustrašno spoznavajo zunanji svet.

Je tudi te odgovore dobila. Ni pa napisala zakaj sprašuje. Ti praviš, da mogoče ne uživa v pozibavanju, mogoče pa ji kdo od bližnjih kljuva mozeg, da bi morala otroka navadit, da sam zaspi.

Jaz nisem takega mišljenja.....sicer pa sem odgovarjala samo Čili1 na njeno vprašanje.....

Avtorica teme je dobila kar nekaj odgovorov.....v bistvu bi ji najbolj pameten odgovor lahko dala Čili1, ker ima ona izgleda najbolj preverjene izkušnje iz področja, ki zanima avtorico teme.....vendar se je ona raje spravila na matere, ki uspavajo svoje otroke s svojimi provokativnimi izpadi in ni odgovorila na avtoričnino vprašanje.......

Verjamemo, brez skrbi - je pa popolnoma neumesno od Čili, povezovanje uspavanja s samostojnostjo. Naša prvorojenka, je kljub temu, da je spala z nama, nekje od 2. leta hotla vse naredit sama, sama, samaaaaaaaaa!!!!! In zdaj je fajn samozavestna deklica. nekateri otroci pač potrebujejo bližino še ponoči.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

sevede je, samo mi smo mavrični.