Zaradi vroče želje ta večje, smo pred štirimi leti nekega popoldneva zajadrali v zavetišče na Gmajnice. Imela sva bolj vzgojni namen, da bi naši muli dopovedala, da je za kužke pač treba skrbeti, če ne reveži postanejo take sirote, kot so tam. No naš vzgojni ukrep je bil tako uspešen, da smo od tam domov prikolovratili s štiri mesece staro psičko mešanko. Čudovito, prijazno, nežno...toda žal bolno. Tega seveda ni nihče vedel. Ne mi, ne ljudje v zavetišču. Psičko so skupaj z bratci in sestricami odvzeli lastniku, ker jih je imel v neprimernih razmerah. Ko so jo dobili je bila stara že tri mesece in je bila zato malo pozno cepljena. Žal je zbolela in zaradi parvoviroze kljub hospitalizaciji poginila en teden po tistem, ko smo jo dobili. Mala je bila neutolažljiva, tako, da smo se hočeš, nočeš dogovorili, da nabavimo kužka pri preverjenem rejcu. Odločili smo se za dalmatinko, z rodovnikom, ki nam je lepšala življenje štiri leta. Njena starša sta oba zdrava, v odličnem stanju...živa, naša psička je poginila jeseni zaradi odpovedi srca. Stara je bila komaj 4 leta. Hja, tako je to. Če si ljubitelj živali, se ti priljubi vsaka- taka s papirji ali taka brez. Prav tako lahko zboli, se poškoduje, se zastrupi, ima nesrečo...pes, ki ga dobiš v zavetišču ali pa nabaviš pri priznanem in preverjenem rejcu. Z zdravjem je pač precej podobno kot pri ljudeh. Ni važno ali si revež ali modre krvi- ko ti pride tista ura...Mi zbiramo korajžo za nakup psa. Za enkrat še nismo preboleli naše "pikapolonice", vendar vemo, da bomo lahko dali lep in ljubeč dom novemu kosmatincu ko bo čas za to.
_____________________________
felico ne estas mezurita en oro...
