IZVIRNO SPOROČILO: mika
avtorica- baje učiteljica razrdenega pouka zgrožena piše o tem, kako ji otrok 1. triade pove, da ga bo naslednje leto mama tudi vpisala na DSP.
Mika, v
članku piše, da gre za otroka zadnje, ne prve triade:
'Za pisanje o vsem tem sem dobila navdih ob izjavi učenca zadnje triade, ki me je navdušen pobaral, da bo njega mami tudi vpisala na DSP, ker bo potem imel boljše ocene.' IZVIRNO SPOROČILO: mika
tipičen primer šole, kjer se bojijo za ugled, zato želijo problem pomesti pod preprogo.
Se strinjam.
IZVIRNO SPOROČILO: mika
Vrtec, osnovna šola so pri vzgoji zelo pomembni. Med tednom so otroci več v šoli/vrtcu, kot doma.
Tudi s tem se strinjam.
Vendar smo starši še vedno tisti, ki smo 'prva bojna linija' vzgoje otrok.
Torej, če je doma zadeva urejena, bo otrok najverjetneje imel v šoli/vrtcu manj (vzgojnih in učnih) težav, kot pa, če prihaja iz težavnega ali neurejenega okolja.
Po drugi strani pa smo spet starši tisti, ki moramo - no, oz. vsaj naj bi - opazili stisko otroka, ki izhaja iz težav v šoli/vrtcu.
In tako ali drugače je naša naloga, da te težave - ali domače ali iz inštitucije - starši rešujemo, če situacija to zahteva. (O tem, kdaj nastopi takšna stopnja, pa je seveda spet lahko predmet diskusije.

)
IZVIRNO SPOROČILO: mika
Ne vem zakaj se toliko zgražate nad Rijo???? Mi smo v začetku šolskega leta, na enak način rešili problem, ki ga je imela hčerka. Fanta, ki jo nadlegoval, je ustavil mož, mu je povedal kar mora vsak otrok slišat in je bil pol mir. Zvečer sem se slišala tudi z njegovo mamo in je bila zadovoljna, da ne rečem vesela, ker nihče ni vesel, če njegov otrok počne neumnosti. Prosila me je, da če bi karkoli bilo, da ji naj povem in jaz sem ji enako rekla za svojo hčerko. Pa v šoli ne bi tega rešili še dolgo. ... Vrtec, osnovna šola so pri vzgoji zelo pomembni. Med tednom so otroci več v šoli/vrtcu, kot doma. Kako naj potem vzgojimo otroke, če se v šoli ne vzgaja in se vso krivdo klasično obeša na starše. Starši se doma lahko raztrgamo, če v šoli ni nikakršnih sankcij in obveščanja staršev. kaj ti koristi, da izveš o problemu čez en mesec ali dva, ko je že vse mimo in ni nobenega ukrepa ne v šoli, ne doma. Probleme je potrebno reševati takoj.
Sama se ne zgražam nad Rijino reakcijo. Tudi sama sem že velikokrat pri svojih otrocih opazila, da veliko bolj zaleže beseda ali dve iz tujih ust, kot dolga pridiga iz mojih ali očetovih. Sama smatram, da je takšno odzivanje (seveda v nekih normalnih okvirjih) čisto sprejemljivo. Ker, kot pišeš, je včasih veliko pomembneje, da se problem rešuje takoj, kot pa, da ga moram nujno reševati jaz, ki bi naj bila kot starš edina pristojna za odločanje.
Seveda pa s tem ne mislim 'masakra' kakšnega starša nad mojim otrokom. Pogosto zadostuje že čisto preprost opis, zakaj je bilo otrokovo obnašanje nedopustno in neprimerno oz. kako se nekdo zaradi njegovih dejanj, besed potem počuti.
Prav tako se strinjam, da je zelo pomembno dobro sodelovanje staršev in ustanove ter hitro in ustrezno medsebojno obveščanje in s tem hkratno reševanje problema tako na kratki kot dolgi rok.
Sama sem, ko me je učiteljica obvestila o neprimernem obnašanju mojega sina še isti dan obvestila, zelo zadovoljna, da tega niso pometli pod preprogo. Skupaj smo razjasnili in rešili problem.
Prav tako nikakor nisem natulila mame sinovega sošolca, ko ju je sin zelo grdo užalil, ter mu je povedala svoje, takoj, brez moje prisotnosti ali tekanja do učiteljice, ki je bila v bližini. Seveda sem bila kmalu o tem z njene strani tudi jaz obveščena in smo s pogovori in - jasno da tudi z opravičilom - zadevo uredili.
Bilo bi mi zelo čudno, da bi moj otrok naredil neumnost nekomu drugemu, tisti pa bi se obrnil proč in najprej kontaktiral mene, da svojemu sinu povem, kar bi mu lahko (na ustrezen način) povedal že on sam, starši pa bi potem zadevo samo ustrezno dokončali, podprli.